Blog evropske poslanke Romane Tomc o aferi Panama Leaks

Afera Panama Leaks

Prejšnji teden sem bila v Silicon Valley. Z nekaj kolegi iz Odbora za zaposlovanje smo obiskali Amazon, Facebook, Airbnb, Uber, Google, Intel in še nekaj drugih, enako zanimivih ameriških podjetij. Dragocena izkušnja, po kateri se je težko znebiti vtisa, da Evropa nikoli več ne bo postala vodilna svetovna sila. Ne zato, ker bi bili Evropejci premalo sposobni ali zaradi neugodne demografije, ampak zaradi togega razmišljanja in precenjevanja lastne pomembnosti.

Podjetja, ki so nam odprla vrata in nam predstavila svoje poslovanje, spadajo med najuspešnejša v svetovnem merilu. Zaposlujejo in omogočajo uresničevanje idej stotisočim mladim, skrbijo za okolje in so družbeno odgovorna. Hkrati so to tudi podjetja, ki smo jih na odboru Taxe poklicali na zagovor in zahtevali, da nam pojasnijo kako plačujejo davke[1].

Po Lux Leaks še Panama Leaks

Še preden se je afera Lux Leaks dobro ohladila, že imamo novo – Panama Leaks. V javnost so ušli dokumenti z imeni ljudi in nazivi podjetij, ki v davčnih oazah skrivajo milijarde evrov. Ni bilo medija, ki o tem ne bi poročal. Po družabnih omrežjih se je vsul plaz komentarjev, bolj ali manj znane javne osebnosti so kar tekmovale v tem, kdo bo ostreje obsodil vsa ta “zavržna” dejanja in kdo bo na bolj odločen način zahteval, da je res skrajni čas, da nekaj naredimo. Tako kot večina afer, je bila tudi ta predstavljena pompozno, črno – belo in brez želje, da bi resno predstavili celotno sliko.

Globalizacija ni nekaj kar bi si želeli, ampak nekaj kar imamo tukaj in zdaj

Preskok z enega konca sveta na drugi konec je dandanes mogoč z dvema klikoma  na tipkovnici. Mladi, ambiciozni, in sposobni ljudje se iz Evrope selijo v Silicon Valley. Podjetja gredo tja, kjer imajo ugodnejše poslovno okolje. Denar se seli tja, kjer je manj obdavčen. Globalizacija ni nekaj kar bi si želeli, ampak nekaj kar je. Tukaj in zdaj. Podjetja iz prvega odstavka to vedo. Pametne vlade vzpostavijo takšne pogoje, da jih privabijo ali vsaj ne odganjajo, nespametne jim postavijo toliko ovir, da odidejo, še preden so prišli.

Jasno je, da davčne oaze z nizko ali ničelno obdavčitvijo predstavljajo nelojalno konkurenco. Če je motiv za skrivanje v davčnih oazah samo izogibanje davkom, to še ni najhuje. Huje je, da davčne oaze predstavljajo zatočišče za denar, ki izvira iz kriminalnih poslov. Vendar ni vsako podjetje, ki ima svoj sedež na Cipru, davčni utajevalec in ni vsak posameznik, ki je svoj denar prenesel v Panamo, kriminalec.

Slovenski del zgodbe Panama Leaks

Ob ugotovitvah, da so davčne oaze škodljiva in nedopustna legla umazanega kapitalizma in pogoltnih voditeljev, je bila največ pozornosti deležna informacija, da se je v mrežo Panama Papers ujelo tudi 78 Slovencev.  Za razliko od razkritij v tujih medijih, zaradi katerih so padale glave, so se slovenski novinarji omejili na objavo zgolj nekaj imen. Po kakšnih kriterijih naj bi ravno za ta imena veljal javni interes, za druge pa ne, ni znano. Takšen selektiven pristop seveda vzbuja dvom glede poštenih namenov in obravnavanja vseh vpletenih po enakih merilih.

Davčne oaze so stara zgodba in Panama ni edina

Davčne oaze niso od včeraj. V Sloveniji je v javnosti kot davčna oaza najbolj znan Ciper. Vendar Ciper med vsemi ostalimi davčnimi raji ni tisti, ki bi mu morali posvetiti največjo pozornost.  Že dolgo se ve, da Slovenci niso imuni za čare davčnih oaz in da se tja steka veliko denarja, ki bi moral končati v slovenskem proračunu. Najbrž je tam varno spravljenega tudi precej denarja, ki izhaja iz kriminalnih dejavnosti ali pa odtekanja denarja iz včasih “naših” podjetij.

Zakaj to odkritje ne bi smelo biti presenečenje? Ker podatki obstajajo in ker ima oblast možnost, da sprejme in tudi izvaja takšne predpise, da bo do njih mogoče tudi priti.

Pri odkrivanju nečednih poslov zmanjka doslednosti

Eden izmed očitkov, ki ga najbolj vneti kritiki davčnih skrivalnic izpostavljajo, je pomanjkanje preglednosti. Davčne utajevalce in sploh vse, ki se izogibajo plačevanju davkov, bi bilo treba razkriti, objaviti in jim pobrati premoženje. Saj gre vendar za denar, ki ga je nekdo namesto v skupno blagajno pospravil v svoj žep. Razlog zakaj se to ne zgodi, je najbrž v tem, da bi ob doslednem spoštovanju preglednosti in javne dostopnosti podatkov razkrili tudi koga, ki ga pač ni dopustno razkriti.

Skrivanje v davčnih oazah ni nič slabše kot škodljivi bančni posli

Zakaj pa ne bi zahteve po preglednosti prenesli tudi na vsa druga področje, kjer gre za javni interes? Tudi v zgodbi reševanja slovenskega bančnega sistema nastopajo pogoltna podjetja in še bolj pogoltni posamezniki, ki so dajali in najemali kredite, denar pa je izginil neznano kam. Njihovi dolgovi so bili poplačani z davkoplačevalskim denarjem. Nobenega razloga ni, da bi se v tem primeru obnašali drugače kot v primeru davčnih utajevalcev. Enaka pravila naj veljajo za vse. Saj gre vendar za javni denar in s tem javni interes. Ampak razlog, zakaj do razkritja ne bo prišlo, je najbrž enak, kot v prejšnjem primeru. Lahko bi razkrili koga, ki ga pač ni dopustno razkriti.

Dvojna morala in sprenevedanje

Načinu, kako smo se v Sloveniji lotili obravnavanja afere Panama Papers, bi Shakespeare rekel “veliko hrupa za nič”.  Nekaj kolateralne škode najbrž bo, tisti z najbolj umazanimi rokami pa bodo verjetno zgodbo preživeli v anonimnosti in nepoškodovani. Moralisti bodo še naprej imeli razloge, za razpredanje o tem, v kakšno brezno nas vodi pohlep in kaj vse bi bilo treba narediti, vendar zgodilo se ne bo nič. Če bi se resno lotili tako davčne kot bančne zgodbe,… bi seveda lahko razkrili koga, ki ga pač ni dopustno razkriti.

Davčne oaze bodo še naprej obstajale, lahko pa naredimo veliko, da bodo manj zanimive

Iz vsega doslej napisanega bi morda lahko kdo sklepal, da sem zagovornik obstoja davčnih oaz.  Zato naj ob koncu zelo jasno povem, da utajevanja davkov seveda ne podpiram. Prav tako ne podpiram nezakonitega poslovanja in tudi ne poslovanja, ki je sicer zakonito, ampak moralno sporno in neetično. Jasno, da ne podpiram davčnih oaz, vendar razumem vzroke, zaradi katerih jih ljudje iščejo.

Če bi mi sami poskrbeli za to, da ne bi vsakega, ki pogleda iz povprečja, odgnali s previsokimi davki, potem bi bile davčne oaze precej manj zanimive. Seveda govorim o legalnih in poštenih poslih. Kriminalni posli zahtevajo drugačno obravnavo.

Ne moremo si delati utvar, da bomo lahko vplivali na to, kakšen bo davčni sistem npr. v Macau, lahko pa veliko naredimo, da podjetja in posamezniki ne bodo bežali tja.

Med prvimi ukrepi, ki bi povečali možnost, da podjetja ne bi iskala davčnih obvodov, bi morali biti prvič, uveljavitev načela obdavčitve v kraju opravljanja dejavnosti, drugič, vpeljava enotne davčne osnove in tretjič, vzpostavitev konkurenčnih davčnih stopenj. Seveda se razume, da nadzor nad transakcijami v davčne oaze ne sme biti sam sebi namen, ampak morajo pristojni organi dosledno in strogo opraviti svoje naloge.

Kaj pa, če bi ukinili plačevanje davka od dobička?

Dvojna morala je tudi škodljiva

Tako kot ne podpiram davčnih oaz, tudi ne podpiram sprenevedanja in dvojne morale tistih, ki zahtevajo ukrepanje, vendar ne naredijo nič, da bi do tega res prišlo. Zavračajo vse rešitve, ki bi lahko naredile evropsko in predvsem slovensko poslovno okolje podjetništvu bolj prijazno.  Ne podpiram pozivov h odgovornosti, ki so osnovani na različnih kriterijih in merilih in na sramotilni steber obešajo ljudi glede na njihovo politično pripadnost ali nepripadnost. In ne podpiram sprenevedanja, da zlorab slovenskega bančnega in davčnega sistema ni mogoče ugotoviti in kaznovati, ker so tisti, ki so povzročili, da je v Sloveniji poniknilo milijarde evrov, varno skriti pod krinko varovanja osebnih podatkov.

[1] Taxe je poseben odbor Evropskega parlamenta, ki je bil ustanovljen z namenom ugotoviti ali je predsednik Evropske komisije Jean Claude Juncker kot premier Luksemburga kršil davčne predpise ali ne.

Romana Tomc