Govor evropske poslanke Romane Tomc na shodu Odbora 2014

Odbor 2014 zaradi neodzivnosti Vrhovnega sodišča nadaljuje z aktivnostmi, ki naj Slovenijo popeljejo na pot normalnosti, ki je značilna za zahodnoevropske demokratične in pravne države. Zbranim pred vrhovnim sodiščem je 11.8. spregovorila tudi evropska poslanka Romana Tomc. V nadaljevanju objavljamo celotni nagovor.

»Lepo pozdravljeni, drage gospe in dragi gospodje, predvsem pa spoštovani dragi prijatelji!
Pred časom sem že govorila tukaj pred to sodno palačo. Dejstvo je, da so danes sodne počitnice in dejstvo je, da je Janez Janša 53. dan po krivici v zaporu na podlagi sodbe, ki ne temelji na nobenem dokazu.

Skoraj vse je bilo v tem času že povedano, težko je dodati kaj, kar dr. Granda še ni povedal. Res, resnica je v njegovih besedah in vesela sem, da vztrajate. Razlika med tem, kar je bilo takrat, ko sem govorila pred časom, in danes je, da vas je danes tukaj vsaj za polovico več. Zato še enkrat: hvala vsem, ki vztrajate, ker samo na ta način, da bomo skupaj vztrajali, bomo lahko prišli do tega, da bomo povedali vsem, ne samo Evropi, ki že razume, kaj se dogaja v Sloveniji, ampak tudi nam, našim sodržavljanom, da bodo razumeli, da so na koncu koncev tudi oni tisti, ki so lahko žrtve takih procesov, ki se odvijajo na podlagi nedokazov v tej sodni palači, ki si ne zasluži tega imena.

Gremo do konca. Vem, kaj je moja naloga. Nisem bila izvoljena za evropsko poslanko zato, da ne povem, kaj se dogaja, ampak zato, da povem. Čeprav v tem hipu nimamo pretiranega optimizma v to, kaj se tukaj pri nas dogaja, pa vendarle, optimizem dolgoročno ostaja in prepričana sem, da bomo vsi skupaj dokazali, da je Janez Janša po krivici v zaporu.

Ena izmed takšnih sodb, ki je padla pred časom, je sodba v primeru Kangler, kjer so na koncu spoznali, da ni bilo dovolj dokazov, tako kot bodo spoznali tudi v primeru Janeza Janše.

Vendar je žalostno, zelo žalostno in človeško nedopustno, da je njegova družina, namesto, da bi skupaj uživali nekje v lepih krajih, brez njega, po krivici.

Zato vas prosim, vztrajajmo do konca, vztrajajmo še naprej in vztrajajmo tako dostojanstveno, kot smo vztrajali do zdaj. Zagovarjam to, da smo kulturni, da smo glasni, da smo dostojanstveni in da res vztrajamo, da nam ne vzamejo tega zagona, ki je bil na začetku. Da nam ne vzamejo tiste energije, ki je bila takrat, ko smo skupaj pospremili našega predsednika na Dob.

Vztrajajmo do konca! Želim vam srečno, veliko uspeha, pridem še kdaj in obljubljam, da se bomo borili za pravico tudi izven naših meja.«