Intervju z evropsko poslanko Romano Tomc v tedniku demokracija

Objavljamo interviju evropske poslanke Romane Tomc, ki je bil objavljen v soboto, 15. avgusta na spletni strani tednika Demokracija. Romana Tomc je poslanka Slovenske demokratske stranke v evropskem parlamentu, ki v EU deluje v okviru poslanske skupine Evropske ljudske stranke. V evropskem parlamentu je članica odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, nadomestna članica v odboru za ekonomske in monetarne zadeve ter namestnica delegacije za odnose z Bosno in Hercegovino.

Je tudi podpredsednica delegacije za odnose z Japonsko. Pred tem je bila poslanka in podpredsednica Državnega zbora RS. S tega mesta je nato konec aprila 2014 nepreklicno odstopila in pri tem opozorila, da nobena od treh vej oblasti v Sloveniji ne dela dobro. V letu 2014 je postala podpredsednica Parlamentarne skupščine Sveta Evrope (PSSE) s sedežem v Strasbourgu, v okviru PSSE pa je kot vodja slovenske delegacije delovala v odboru za politične zadeve.

Rodila se je v Ljubljani, kjer je obiskovala Gimnazijo Poljane in študij nadaljevala na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomirala iz ekonomskih odnosov s tujino. Zaposlena je bila na Davčni upravi RS, ki se je takrat imenovala Republiška uprava za javne prihodke, in nato na Gospodarski zbornici Slovenije, kjer se je ukvarjala z različnimi področji. Večino časa je bila povezana z razvojem podjetništva in malega gospodarstva. Na področju podjetništva se je dodatno izobraževala in pridobila specializirana znanja. V okviru zaposlitve na Združenju delodajalcev Slovenije je nato kot vodja oddelka za ekonomske odnose skrbela predvsem za oblikovanje strokovnih podlag za kolektivna pogajanja in sodelovanje v socialnem dialogu. V začetku leta 2007 se je zaposlila na ministrstvu za delo družino in socialne zadeve kot direktorica direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela ter bila leto kasneje, v času predsedovanja Slovenije Svetu EU, na istem ministrstvu imenovana za državno sekretarko, nato pa je vodila Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije. Sodelovala je tudi v različnih projektih, odborih, komisijah in pogajalskih skupinah na nacionalni in mednarodni ravni.

Oktobra lani ste dejali, da pričakujete, da bo v prihodnjih mesecih več vsebinskih tem v evropskem parlamentu, predvsem zaradi začetka dela Evropske komisije. So se vaša pričakovanja uresničila?

V celoti. Vidi se, da si je Evropska komisija zastavila ambiciozen načrt, kar seveda občutimo tudi v parlamentu. Junckerjev investicijski načrt se za zdaj uresničuje. Evropa nujno potrebuje gospodarsko rast, da bo lahko vzdrževala takšen nivo socialne države, kot smo ga navajeni. Temu so podrejene politike na vseh področjih, tudi denarna, ki jo vodi Evropska centralna banka. V zadnjem času je naše delo najbolj zaznamovala Grčija, pred tem migranti, rusko-ukrajinski konflikt, trgovinski sporazum med ZDA in EU, enoten evropski digitalni trg, davki in še precej drugih.

V tem mandatu smo bili priče zapletom pri imenovanju evropske komisarke iz Slovenije. Je to pozabljeno? Ali sploh še kdo omeni Alenko Bratušek? Kako ste zadovoljni z delom Violete Bulc?

Ravno zadnjič me je kolega iz Latvije spraševal po Bratuškovi. Sicer pa po velikem viharju, ko se je res govorilo samo o tem, zgodba ni več tako aktualna. Vedno pride kakšna nova. Violeto Bulc večkrat srečam, pogovarjamo se formalno in neformalno, vendar moje področje dela ni neposredno vezano na njenega. Delujem namreč v odboru za zaposlovanje in v odboru za finance, ona pa je, kot veste, pristojna za transport. Tako bi težko ocenila, kako uspešna je. Prav gotovo pa neuspešne zgodbe drugega železniškega tira ne moremo pripisati njej. Slab projekt težko uspe na razpisu.

Ste članica odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, v t. i. evropskem semestru pa ste obravnavali tudi shemo za mlade, ki naj bi pomagala pri zmanjševanju brezposelnosti mladih. Je shema sprejeta, so opazne spremembe, navsezadnje je to vsesplošen evropski problem?

Res je, shema je bila sprejeta, kar pomeni, da obstajajo potrebne podlage, da bi države iz tega dobile denar. Pa vendar shema ne deluje tako, kot bi morala. Razlogov za to je več. Eden od njih je zagotovo neinovativnost pri izvajanju. Države preprosto nimajo idej, kakšne projekte bi izvajale, da bi bil učinek čim večji. Nekatere nimajo denarja, ki ga je treba založiti. Da bi odpravili to zadrego, je Evropska komisija pred dvema mesecema odobrila skoraj 1 milijardo evrov predhodnega financiranja za odpravljanje brezposelnosti mladih. To pomeni, da bodo države projekte lahko začele izvajati takoj, predhodno financiranje pa se bo povečalo kar 30-krat. Tako bodo do 650.000 mladim omogočili zaposlitev, pripravništvo, vajeništvo ali nadaljevanje študija. Po mojem mnenju pa je eden bistvenih razlogov za slabši uspeh prevelika odtujenost uradnikov, ki vodijo projekte. Slovenija ni izjema, lahko bi naredili in dobili veliko več.

Kako ocenjujete delo komisarke za zaposlovanje Marianne Thysen na tem področju? Omenili ste, da se osebno poznata …

Res je, poznava se tudi osebno. Menim, da je Marianne zares dobra pri delu, ki ga opravlja. Dobro pozna področje svojega direktorata, zato so njeni cilji jasni in realni. Reševanju brezposelnosti mladih je dala nov zagon in seveda tudi težo znotraj programa Evropske komisije.

Doslej ste že večkrat opozorili, da Slovenija ne črpa dovolj sredstev za zaposlovanje, ki jih EU namenja iz posebnega sklada. Vas je kdo slišal, se je kaj spremenilo?

Menim, da je še vedno tako. Ne gre le za to področje. Slovenija je pri črpanju evropskih sredstev nasploh slaba. Večkrat opozarjam na sredstva Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji. Vsak mesec na plenarnem zasedanju potrjujemo vloge držav članic za črpanje sredstev, ki jih prejmejo zaposleni v primeru stečaja podjetja oziroma izgube delovnih mest. Slovenija je do sedaj poslala le eno vlogo, to se je zgodilo v primeru Mure. Osebno sem se srečala s predstavniki Evropske komisije in ti so mi zagotovili, da denar je, tudi za majhne države, kot je Slovenija, tudi za majhna podjetja, toda slovenskih vlog preprosto ne dobijo. Napovedujejo se večja odpuščanja v Telekomu, upam, da bodo pristojni vsaj v tem primeru malo bolj aktivni.

Ste nadomestna članica odbora za ekonomske in monetarne zadeve, kjer sta večni temi bančna unija in davčna harmonizacija. Kaj se dogaja na tem področju, čemu dajete največ poudarka, če v tem delu odmislimo Grčijo?

Večno aktualna tema so seveda davki. Zadeve se res premikajo počasi, vendar zanesljivo gremo proti večji davčni harmonizaciji. Tudi na bančnem področju se obetajo veliki premiki. Finančna kriza je vendarle tako pretresla svet, da je to pustilo posledice. Končujejo se časi bančnih tajnosti in skrivanja v davčnih oazah. Vsa zakonodaja med prioritete postavlja večjo preglednost. Prav te dni smo dobili gradivo v povezavi z zavarovalništvom. Tudi tu gre za večjo preglednost in varnost zavarovancev. Precej pozornosti namenjamo malim in srednjim podjetjem, predvsem v tem, kako zagotoviti lažjo dostopnost do finančnih virov.

Kakšno je stališče EU glede davkov oziroma do podjetij, ki se jim izogibajo, tudi tistih, ki delujejo samo po načelu poštnih nabiralnikov?

Kot rečeno gre vsa zakonodaja v smeri davčne preglednosti. Zelo podpiram idejo o avtomatski izmenjavi podatkov med davčnimi upravami v posameznih državah. To bo preprečilo marsikatero nečedno davčno ravnanje. Prav tako tudi idejo o enotni davčni osnovi in idejo o obdavčitvi v kraju, kjer podjetje dejansko posluje − in ne tam, kjer ima samo poštni nabiralnik, kamor prejema pošto. Države naj med seboj konkurirajo z različnimi davčnimi stopnjami, sicer pa morajo biti izhodišča, davčna osnova torej, približno enaka. To omogoča pošteno igro. S sprejetjem takšne zakonodaje bi odklenkalo tudi t. i. poštnim nabiralnikom. Veliko jih je, tudi slovenskih podjetij, ki svoje dobičke prenašajo v davčne oaze in poslujejo prek nabiralnikov. Posledice njihovih nemoralnih dejanj čutimo vsi, in sicer tako, da plačujemo višje davke. Upam, da bodo s sprejetjem ustrezne zakonodaje ta nemoralna dejanja postala tudi nelegalna.

Mimo Grčije seveda ne moremo. Kakšni so bili vaši občutki, ko ste poslušali Aleksisa Ciprasa, predsednika skrajno leve grške stranke Siriza in predsednika grške vlade. So bila njegova pojasnila zadovoljiva, jim gre zaupati novih 86 milijard evrov pomoči?

Cipras je razočaral. Nič konkretnega nam ni povedal. Evropski parlament je pač drugačen oder, kot so grške ulice. Vedno znova me preseneča, da ljudje še vedno verjamejo skrajno levičarskim gibanjem, ki jim prodajajo samo prazne obljube. Kaj vse je Cipras obljubil pred volitvami! Pa nič od tega. Potem še referendum, na katerem so se Grki odločili proti predlaganim ukrepom, vendar jih je nato Cipras v pogajanjih s trojko sprejel, potrdil jih je tudi grški parlament. Kdo bi to razumel. Besede so eno, dejanja pa nekaj drugega. Grčiji lahko uspe, vendar to ne bo čez noč. V tako kratkem času ni mogoče obrniti vsega na glavo, še posebej ne njihovega dosedanjega načina razmišljanja in dosedanjih navad. Tega Evropa noče, želi pa, da spoštujejo pravila, ki veljajo znotraj unije. To dejstvo bodo morali sprejeti tudi v Grčiji. Dobro bi bilo, da bi se tudi v drugih državah zavedali, da skrajneži na volitvah lahko navdušijo ljudi predvsem s čustvenimi nastopi in z lepimi besedami, ne znajo in ne morejo pa voditi države, ker se od praznih obljub pač ne da živeti.

Kakšno je nasploh razpoloženje v delu EU, ki ga vi poznate, glede početja, miselnosti in dela pripadnikov skrajnih levičarskih strank?

Vsekakor je slika veliko bolj realna, kot se prikazuje v naših medijih. Veliko večino parlamenta predstavlja zdrava sredina. Leva ali desna. Skrajneži so bolj za okras. Kar nekaj jih je tudi v evropskem parlamentu. Velikokrat popestrijo razprave, vendar jih malokdo jemlje resno. Imam občutek, da včasih ne jemljejo resno niti sami sebe, ampak si vzamejo čas za svoj nastop in uživajo v svoji predstavi.

Kaj pričakujete glede Grčije?

Streznitev, resnost pri izvedbi reform in odgovorno odločanje ljudi na prihodnjih volitvah. Seveda želim, da Grčija ostane v Evropski uniji. Pravila pa ostajajo jasna. Zanjo in za vse druge.

Kakšno je vaše stališče do nezakonitega priseljevanja in tega, naj bi Slovenija sprejela okrog 300 beguncev, ki naj bi jih po navedbi predsednika vlade nastanili v praznih državnih stanovanjih? SDS je pred kratkim v parlamentarni postopek vložila predlog zakona, po katerem bi ta stanovanja dodelili mladim.

Migracijska politika je ena težjih tem v evropskem parlamentu. Predvsem zato, ker ne gre za številke, finančne kazalnike ali kaj podobnega, ampak gre za ljudi in njihova življenja. Ravno to pa omogoča tudi veliko sprenevedanja. Dejstvo je, da je v ozadju problem mnogo večji, kot mislimo. Arabska pomlad, razmere v Afriki in na Bližnjem vzhodu imajo posledice. Evropa mora biti solidarna, tudi Slovenija. Zato bomo nekaj beguncev morali sprejeti. Vendar Evropa ne more rešiti vsega sveta, s tem da na široko odpre vrata za vse, ki hočejo priti sem. Populizem je nevaren. Ohraniti moramo trezno glavo in dobro pretehtati svoje absorpcijske zmožnosti. To vključuje tudi odločitev v primeru dodeljevanja praznih stanovanj.

Veliko je bilo razprav tudi glede trgovinskega sporazuma med EU in ZDA (TTIP). Kakšno je vaše stališče do tega?

TTIP podpiram predvsem zato, ker v njem vidim veliko priložnost za nova delovna mesta ter za mala in srednja podjetja. Bila sem tudi poročevalka v senci za politično skupino ELS za področje sociale in zaposlovanja. Trgovinski sporazumi niso nekaj novega. Obstajajo že dolgo, med različnimi državami in na različnih področjih. Njihov osnovni cilj je vedno enak, danes ali pred 50 leti. Namen je vedno doseči pozitivne učinke za obe oziroma za vse strani. Načeloma velja, da če se izboljša sodelovanje med dvema partnerjema, to generira nove priložnosti na vseh področjih. Potreba po odpravi ovir je v današnjih dneh, ko svet postaja vse bolj prepleten, še toliko večja, zato je sodelovanje nujno. Pomembno je, da povemo, da ZDA ne potrebujejo nas tako zelo kot mi njih.

Dovolj dolgo ste v središču EU, da lahko vidite, kakšne so razlike med posameznimi članicami EU v miselnosti, pristopih k reševanju problemov, izzivih in podobno. Kje je tu Slovenija?

V uniji je 28 držav članic. Različnih, pa vendarle enotnih. Za nami je različna zgodovina, pred nami različna prihodnost. Na zgodovino ne moremo vplivati, lahko pa na prihodnost. Pri nas še vedno nismo opravili z zgodovino, tranzicija ni uspela. V slovenskem parlamentu nekateri poslanci, ki se prištevajo med najbolj odprte, demokratične in svobodoljubne, ne zmorejo podpreti evropskih resolucij. Oklepamo se državnega lastništva, ki je dokazano manj učinkovito in omogoča privilegiran položaj ozkim elitam. Pred leti se mi je zdelo, da smo med tistimi državami EU, ki so boljše, uspešnejše, uglednejše. Danes je občutek drugačen. Pa ne samo občutek. Tudi številke kažejo, da padamo proti repu. Države, ki smo jih včasih gledali malo zviška, nas prehitevajo. Ljudje pričakujejo, da bomo imeli višji standard in da bomo živeli bolje. Pričakujejo, da bodo imeli mladi v tej državi kakšno perspektivo. Za to so potrebne spremembe, ker takšen recept, kot smo ga imeli doslej, očitno ne daje rezultatov.

Klasično vprašanje, pa vendar: kako slovenska vlada sodeluje s slovenskimi predstavniki v evropskem parlamentu?

Sem in tja se srečamo, vendar je sodelovanja po moji oceni premalo. Še posebno ko gre za strateško pomembna vprašanja. Evropski poslanci sodelujemo pri sprejemanju evropske zakonodaje, ki ima posledice v vsaki državi članici. Imamo možnost vlaganja amandmajev in s tem vplivanja na vsebino predpisa. velikokrat se sprejemajo zelo pomembne stvari, zato bi bilo koristno, če bi z vlado sodelovali že pripravljalni fazi.

Ali sva kaj izpustili, želite kaj izpostaviti?

Še preden sem prišla v evropski parlament, sem se zavedala, da je Evropska unija pomembna. Danes, po dobrem letu mandata lahko rečem, da je pomembna še bolj, kot sem si predstavljala. A nič ni večno. Vse teče, pravi grški pregovor. Vse se spreminja. Turbulentno ekonomsko finančno dogajanje, dogodki, ki so tudi z varnostnega vidika ogrozili nas vse, in dejstvo, da svet postaja globalna vas, postavljajo unijo pred nove izzive. Najbrž je že tako, da mora na vsake toliko časa priti opomin, ki nas spomni, da stvari niso samoumevne. Ta opomin moramo vzeti resno, se spomniti temeljnih vrednot in svoje delovanje prilagoditi novim razmeram. Opustiti, kar se je izkazalo za slabo, in graditi na tistem, kar nas pelje naprej. To velja tako za EU kot za Slovenijo.