Nagovor evropske poslanke Romane Tomc ob dnevu državnosti

V nadaljevanju objavljamo nagovor evropske poslanke Romane Tomc zbranim na Trški gori na predvečer državnosti v petek, 24.6.2016.

Spoštovane gospe in gospodje, dragi prijatelji!

V veliko čast mi je, da vam lahko danes v tem prelepem okolju spregovorim nekaj besed. Še posebej zato, ker je današnje srečanje posvečeno pomembni obletnici, ker je danes za Evropo zelo pomemben dan in tudi zato, ker ima Trška gora zame prav poseben čar.

Ljudje v življenju radi praznujemo obletnice. Ponavadi nas spominjajo na pomembne dogodke in lepe trenutke.  Tudi rojstvo države je bil dogodek, ki v nas vsako leto znova prebudi lepe spomine.  S ponosom se lahko ozremo nazaj in se spomnimo na tiste vroče poletne dni, ko smo prvič v tisočletni zgodovini našega obstoja lahko rekli, da imamo svojo državo.

Mnogim, veliko večjim narodom od nas, ki imajo enake želje, to še do danes ni uspelo. Nam je.

Slovenke in Slovenci smo se odločili za svojo državo, zato ker smo trdno verjeli, da nam bo v njej lepše in bolje kot nam je bili v bivši Jugoslaviji. Prepričana sem, da smo danes tu zbrani tisti, ki te odločitve nismo nikoli obžalovali in bi se, ne glede na vse, danes odločili enako.

Vendar samostojna Slovenija ni nastala kar tako. Za tem stojijo ljudje, ki so bili na pravem mestu ob pravem času. Ljudje, ki so imeli pogum in odločnost, da uresničijo sanje.

Če sodimo po tem, da se je plebiscita, ki je bil podlaga, da smo čez pol leta tudi formalno dobili državo, udeležilo več kot 93% vseh ljudi z volilno pravico, in od teh je kar 88% glasovalo za našo samostojnost, potem lahko rečemo, da smo pred 25 leti Slovenci in Slovenke premogli veliko poguma in veliko odločenosti. Ne le posamezniki, ampak mi vsi, kot narod.

Vendar je bila narodna enotnost na plebiscitu šele prvi korak do samostojne države. Rezultat plebiscita je bilo treba udejaniti, kar ni bilo niti najmanj enostavno. Še posebej zato ne, ker, žal politiki, ki so imeli to nalogo, niso bili tako enotni, kot ljudje. Dokumentirana so odkrita prizadevanja, da se volja ljudi ne uresniči. Vendar poti nazaj ni bilo.

Žal smo na poti v samostojnost morali izkusiti tudi vojno, ki pa na srečo ni trajala dolgo. Kajti tudi na to smo bili pripravljeni. Odziv na napad jugoslovanske vojske je bil očitno za agresorje prav takšno presenečenje, kot rezultat plebiscita. Še enkrat se je potrdila naša odločenost in pripravljenost, da se borimo za svojo državo.

Prva leta naše samostojnosti so bila nerodna, naredili smo mnogo napak, ki jih danes ne bi več, ampak zgodovine se ne da popraviti. Tako kot se zgodovine tudi ne da ponarediti.

Dobro desetletje smo potrebovali, da smo se vključili v Evropsko unijo, Nato, prevzeli Evro, postali del schengenskega prostora.  Žal bo kmalu minilo tudi desetletje od tega, ko smo dosegli svoj ekonomski vrh. Leta 2008, ko smo predsedovali Evropski uniji, se je zdelo, da Slovenja lahko doseže vse.  Od takrat naprej pa imamo občutek, kot da gre vse narobe.

Po anketah sodeč je tri četrtine ljudi nezadovoljnih s stanjem v državi. A vendar na drugi strani vlada pravi, da nam gre dobro.  Še več ljudi meni, da ne živimo v pravni državi, vendar najvišji predstavniki sodstva trdijo nasprotno. Obljube o morali in etiki, ki so pripeljale na oblast aktualno vlado, so že davno pozabljene, kadrovanje še ni bilo nikoli bolj brutalno kot je sedaj. Namesto strateških investitorjev slovenska podjetja za majhen denar kupujejo skladi neznanega izvora. V tistih podjetjih, ki ostajajo v državni lasti pa se bije neusmiljena strankarska bitka za prevzem vodilnih položajev. Račun za bančni hazard bomo plačevali davkoplačevalci. In to še dolgo, vendar do danes na odgovornost niso poklicali še nobenega hazarderja.  Še dobro, da imamo tudi sposobne podjetnike in ljudi, ki  še niso obupali nad to državo. Imamo tudi cel kup mladih, ki so željni priložnosti, da pokažejo kaj znajo. Ti so naš kapital in zaradi njih je vredno vztrajati.

Vsi vedo! Nekaterih stvari pač ni mogoče več pomesti pod preprogo! Dogaja se pred našimi očmi!  Celo dokazi obstajajo, vendar se nič ne zgodi! Zakaj?

Mogoče zato, ker smo v teh 25 letih želeli doseči preveč  in prehitro in smo preskočili kakšno domačo nalogo. Mladostna zagnanost in usmerjenost v druge izzive sta odmaknila pozornost od pomembnih vprašanj. Gradili smo na temeljih v katerih so bile razpoke, ki smo jih spregledali ali pa smo naivno pričakovali, da bodo sčasoma izginile same od sebe.

Zgodovine res ni mogoče spreminjati, lahko pa vplivamo na to, kakšna bo naša prihodnost.

Vendar težav nimamo samo mi. Imajo jih tudi drugi. Tiste, ki bi nas poleg naših morale najbolj skrbeti, so težave Evropske unije. Unija je bila grajena za mir in za sodelovanje. Pravila in pogodbe na katerih temelji, so bila narejena za dobre čase, kjer težav pravzaprav ni. Unija je od svojega nastanka naprej zaspala v udobju čedalje večjih pravic, nihče se ni spraševal o odgovornosti, ki so del istega paketa.

Danes zjutraj je kot kot strela z jasnega udarila vest, da so se v Veliki Britaniji odločili zapustiti Evropsko unijo. Britanski referendum je vsebinsko padel na vprašanju migracij, taktično pa na podcenjevanju ljudi.  Velika Britanija ni samo London! Bogati Citi ne razume, kako razmišljajo v manj premožnih delih države. London je glasoval racionalno in se prepričljivo odločil za ostanek v EU. Prav tako Škotska in južna Severna Irska.  Vendar to ni bilo dovolj. Večina je v emocionalnem vzdušju pod vtisom populističnih nastopov evroskeptikov večinsko glasovala za izstop iz EU.  Kaj se lahko naučimo iz te zgodbe? Če se ljudje čutijo odrinjene od odločanja, se to ne konča dobro. Če imajo občutek, da so ogroženi, se bodo uprli, četudi je občutek ogroženosti zgolj plod politične kampanje.

Kaj to dolgoročno pomeni za britansko in našo prihodnost v tem hipu ne ve nihče.  Kratkoročne učinke pa smo zaznali že nekaj ur po zaprtju volišč. Britanski funt je devalviral, na borzah prevladujejo rdeče številke, viša se cena zlata. Cameronov eksperiment, s katerim je pred volitvami, v zameno za zmago obljubljal referendum, bodo plačali ljudje, ki bodo zaradi tega živeli slabše.

Najbrž je izid referenduma zadnji opomin vladam vseh držav članic, da končno od leporečenja in izogibanja realnim težavam preidejo k dejanjem. Ne potrebujemo več Evrope, ampak potrebujemo boljšo Evropo.

Pred dnevi je bivši predsednik Evropskega parlamenta in predsednik poljske vlade Jerzy Buzek dejal, da bi danes Evropa potrebovala to, kar je imela Slovenija v času, ko je postajala država. Ljudi, ki so bili odločni, pogumni in enotni, ko se je odločalo o najpomembnejših vprašanjih in državnike z vizijo, ki so želje ljudi znali tudi uresničiti.

Ne le EU, tudi mi sami bi danes potrebovali to kar smo imeli nekoč. Poleg vsega naštetega pa še občutek za odgovornost, pravo mero optimizma in zaupanje v prihodnost.

Izkušnje drugih držav so pokazale, da je pot v demokracijo dolga in naporna.  Ko že misliš, da si na cilju, se pokaže, da je to le vmesna postaja. Vendar poti nazaj ni. Je samo pot naprej.  Dejstvo je, da smo na poti že 25 let. Koliko časa bo še potrebno, da pridemo do cilja, pa je odvisno od nas samih.  In veliko hitreje ga bomo dosegli, če se bomo uspeli poenotiti o tem, kaj naš cilj sploh je.

 

Spoštovani,

Ob dnevu državnosti vam iskreno čestitam in želim, da bi ohranili zaupanje v našo mlado državo in tudi zaupanje v našo skupno prihodnost v Evropski uniji.

Hvala lepa.

Romana Tomc