Romana Tomc: Čakamo vlado, da z močjo, s pogumom in z znanjem izkoristi potencial, ki ga ima Slovenija!

    Objavljeno: Petek, 08.09.2017    Rubrika: Zadnje novice
    romanatomc-tivoli012_1
    Afera #IranNLBgate je po mnogih ocenah ena največjih afer v samostojni Sloveniji, ki je in še bo pljusknila čez naše meje. Milijarda dolarjev opranega denarja, ki je izviral iz banke s sedežem v državi, ki je bila v tistem času pod embargom Evropske unije, o Iranu pa je takrat več resolucij sprejela tudi OZN, je škandal brez primere.

    Vabljeni k branju intervjuja z evropsko poslanko iz vrst SDS Romano Tomc, ki je bil objavljen v tedniku Demokracija 17. avgusta 2017.

    Romana Tomc je poslanka v evropskem parlamentu. Izvoljena je bila na listi Slovenske demokratske stranke (SDS), ki v evropskem parlamentu deluje v okviru poslanske skupine Evropske ljudske stranke (ELS). V parlamentu je članica odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, nadomestna članica v odboru za ekonomske in monetarne zadeve ter namestnica v delegaciji za odnose z Bosno in Hercegovino. Je tudi članica posebnega preiskovalnega odbora RANA, ki preiskuje davčne goljufije in pranje denarja. Nadalje je podpredsednica delegacije za odnose z Japonsko. Pred tem je bila poslanka in tudi podpredsednica Državnega zbora RS.V letu 2014 je postala podpredsednica Parlamentarne skupščine Sveta Evrope (PSSE) s sedežem v Strasbourgu, v okviru PSSE pa je kot vodja slovenske delegacije delovala v odboru za politične zadeve. Rodila se je v Ljubljani in tam tudi diplomirala na ekonomski fakulteti. Dodatno se je izobraževala na področju podjetništva.

    V Sloveniji je pred nekaj meseci izbruhnila velika afera pranja denarja, ki se je je v javnosti prijelo ime #lranNLBgate. Videli smo, da ste bili od evropskih poslancev, ki prihajajo iz Slovenije, na tem področju najaktivnejši.

    Pogosto nam očitajo, da smo premalo aktivni, da premalo opozarjamo evropske institucije o nepravilnostih. Na drugi strani pa, kadar to naredimo, pravijo, da tožarimo državo v tujini, da delamo škodo. Seveda, mnogi bi radi, da se stvari pometejo pod preprogo. Kadar jim to ustreza, seveda. Prav zato, da se odkrije resnica, je treba na nepravilnosti opozarjati. To je naša dolžnost. Afera #IranNLBgate je po mnogih ocenah ena največjih afer v samostojni Sloveniji, ki je in še bo pljusknila čez naše meje. Milijarda dolarjev opranega denarja, ki je izviral iz banke s sedežem v državi, ki je bila v tistem času pod embargom Evropske unije, o Iranu pa je takrat več resolucij sprejela tudi OZN, je škandal brez primere. Vse več je tudi indicev, da je pri teh nakazilih šlo tudi za financiranje terorizma in iranskega jedrskega programa. Mojih kolegov v evropskem parlamentu, ki sem jih seznanila s tem primerom, niso zanimale slovenske notranjepolitične implikacije tega dogajanja, to je, da si banka ni obračunavala provizije in da se je provizija od teh poslov stekala v zasebne žepe. Resne evropske politike je zanimalo predvsem to, kam in v kakšne namene se je stekel ta denar, ki so ga podjetja Iraja Farrukhzadeha nakazovala na več kot 9.000 računov povsod po svetu. Drži, da sem se ob tej aferi v evropskem okviru še posebej angažirala, saj tudi tematsko spada v moje delo. Glede na to, da sem članica posebnega preiskovalnega odbora PANA, ki se ukvarja s preiskovanjem davčnih goljufij, pranjem denarja in financiranjem terorizma, je to povsem logično. Čeprav je bilo na začetku zaznati precej skepticizma, ker enostavno niso mogli verjeti, da se je kaj takega res lahko dogajalo v eni od mladih članic EU in v banki, ki spada v okvir evropskega bančnega sistema, se vsak dan kaže večji interes, da razjasnijo podrobnosti, kaj se je v teh letih dogajalo v naši državni banki. Informacije o tem so dosegle odločevalce in pomembne politike v Evropski uniji, čeprav so osrednji mediji v Sloveniji o tem poročali bolj skopo. Pričakujem, da se bo jeseni na tem področju tudi zunaj Slovenije kar precej dogajalo. Vselej pa, ko bo po Evropi ali po svetu kak teroristični napad, se bomo lahko spraševali, ali niso bili akterji teh napadov financirani tudi z denarjem, ki seje opral v Novi Ljubljanski banki.

    Mimogrede: zanimivo je, da pri tem nismo zasledili nobene reakcije ali izjave slovenskih evropskih poslancev, ki so člani levih političnih skupin v evropskem parlamentu.

    Res je. Vendar težko rečem, da sem bila presenečena nad tem, da iz vrst mojih kolegov, ki v evropskem parlamentu pripadajo drugim političnim skupinam, na to afero ni bilo javnega odziva. Logično je, da imamo na nekatera vprašanja različne poglede, vendar tu ne gre za enega od takšnih vprašanj. Tu gre za kriminal velikih razsežnosti in veljati bi morala ničelna toleranca. Pri obsodbi pranja denarja ne bi smelo biti delitve na leve in desne ali še kakšne druge, pri tej aferi gre tudi za vprašanje nacionalne in svetovne varnosti. Že v času pranja denarja so se za to dogajanje zanimale nekatere svetovne varnostne službe, ki so zaznale, kaj se pri nas dogaja. Navadno je, da ima nekdo z javnimi obsodbami težave, če so v te posle posredno ali neposredno vpleteni njegovi politični zavezniki ali sopotniki. Vendar še enkrat poudarjam: tu je bil očitno v ozadju kriminal in gre za vprašanje naše in vaše varnosti, varnosti tako v Sloveniji kot po svetu. S tem se ne smemo igrati.

    Vi ste edini od slovenskih evropskih poslank in poslancev, ki ste članica preiskovalnega odbora PANA, ki preiskuje davčne oaze, davčne utaje in tudi pranje denarja. Koliko se #IranNLBgate prekriva z tematiko, ki jo obravnavate v odboru PANA?

    Popolnoma se prekriva. To je bistvo delovanja tega odbora. Predolgo smo živeli v prepričanju, da je Slovenija premajhna in nepomembna, da bi se pranje denarja in financiranje terorizma dogajalo tudi pri nas, ker mediji jo tem niso poročali. Mislili smo, da se s tem ukvarjajo na drugem koncu sveta in v filmih. No, očitno se je pred našimi očmi, ki pa so bile prekrite, dogajalo marsikaj. Skoraj ne mine dan, ko ne bi odkrili še kakšnega podjetja, katerega lovke sežejo v davčne oaze. Dejstvo je, da so davčne utaje, pranje denarja in financiranje terorizma tesno povezani. Ne vedno, ampak pogosto. Predsednik odbora PANA, vpliven nemški poslanec Werner Langen je nakazal možnost, da na dnevni red odbora jeseni pride tudi primer NLB. To bi bilo res dobro, saj ima delo odbora PANA veliko odmevnost v mednarodni javnosti. Žal se v Sloveniji o tem skoraj ne govori.

    Videli smo, da ste tik pred parlamentarnimi počitnicami na odboru PANA, kjer so gostovali štirje finančni ministri držav Evropske unije, postavili vsem zanimivo vprašanje, kako bi v svojih državah reagirali, če bi ugotovili, da so v njihovi državni banki prali denar. In dobili ste zanimive odgovore, posebej šefa evroskupine Jeroena Djjsselbloema.

    Ja, to je bila res zanimiva izkušnja. Zelo težko je namreč priti do možnosti, da postaviš vprašanje, saj je čas strogo omejen, interesa pa veliko. Ne morejo razpravljati vsi, ki bi hoteli, še posebej ne, ko so na odboru navzoči tako pomembni ljudje. Vsem štirim ministrom, nemškemu, italijanskemu, irskemu in nizozemskemu, sem postavila enako vprašanje. Odgovori so bili podobni. Vsi brez izjeme so odgovorili, da bi ukrepali. Nihče ni dejal, da to presega pristojnosti finančnega ministra. Vsem se je to zdelo samoumevno. Najbolj nazoren in podroben je bil odziv nizozemskega ministra Jeroena Dijsselbloema, ki je tudi šef evropskupine. Ta je celo naštel vse institucije, ki bi jih obvestil. Med drugim bi obvestil tudi poslance v državnem parlamentu in seveda vse druge ustrezne institucije doma in na ravni EU. Pri nas v Sloveniji vsi odgovorni politiki iz tistega obdobja, mnogi pa so na položaju tudi danes, o tem poslancev državnega zbora niso obvestili. To kaže tudi na »težo« te institucije. Očitno so naši poslanci zaželeni le takrat, ko je treba sprejemati zakonodajo za sanacije državni bank.

    Glede pranja denarja v NLB ste postavili tudi poslansko vprašanje. Kaj sprašujete komisijo in ali ste že prejeli odgovor?

    Na komisijo sem še pred parlamentarnimi počitnicami naslovila vprašanje, ki se je osredotočalo predvsem na postopek prodaje NLB. Vlada je namreč sprejela odločitev, da prodajo ustavi, kljub jasni zavezi, ki jo je dala Evropski komisiji. Če se spomnite, je bila prodaja NLB pogoj, da je komisija dovolila dokapitalizacijo slovenskih bank. Jasno je, da pri vprašanju prodaje NLB ne gre več za ceno, po kateri naj bi se ta prodala. Njena ekonomska vrednost je namreč zelo nizka. Vendar je na drugi strani za nekatere, ki so v preteklosti uporabljali banko in njene podružnice za svoje nečedne posle, neprecenljiva. Naredili bodo vse,da bi informacije o tem,kaj se je v banki dogajalo, ostale skrite. Novi lastnik bi seveda imel dostop tudi do zgodovine bančnih poslov in strah pred tem je po mojem mnenju tudi glavni razlog za nasprotovanje prodaji. Ljudem seveda prek medijev prodajajo zgodbo o nacionalnem interesu. Med drugim sem komisijo vprašala, kako komentira odkritja preiskovalne komisije glede pranja denarja in ali je bila EK o tem kadarkoli seznanjena. In dalje, ali je EK ukrepala, in če je, kako. Vprašanje se je nanašalo tudi na to, kakšni bodo nadaljnji ukrepi EK v primeru, če vlada RS ne bo izpolnila obljube glede prodaje. Do današnjega dne, ko se pogovarjava, odgovora nisem prejela.

    Kaj lahko v resnici naredi na tem področju Evropska unija? Pranje denarja se dogaja tudi v drugih bankah in drugih državah, zdi pa se, da so druge države na tem področju bolj občutljive in hitreje reagirajo. Ali in koliko evropski parlament obravnava problematiko pranja denarja?

    Veliko. Vendar bi bilo preveč pričakovati, da bosta evropski parlament ali komisija nadomestila delo, ki bi ga morali opraviti naši organi nadzora in pregona. Lahko pa sprejmeta pravila, ki prinašajo določene omejitve in obveznosti in na ta način preprečujeta možnosti zlorab. Recimo obvezno izmenjavo podatkov med državami. Ali pa razkritje dejanskih lastnikov podjetij. Čeprav se morda ne sliši zelo »pomembno«, gre za izjemno učinkovite ukrepe, ki, če delujejo, onemogočajo skrivanje za »slamnatimi lastniki«. Veliko zanimivih imen bi našli.

    Seveda pa je še vedno največja odgovornost na državah članicah. Nihče ne more ukazati policiji neke države, kaj naj preiskuje, niti sodnikom, kako naj sodijo, prav tako ne novinarjem, o čem in kako naj poročajo. Ravno v tem pa so med državami ogromne razlike. Nekje pravna država deluje, drugje pač ne. Nekje obstajajo resnični preiskovalni novinarji, drugje ne. Žal smo v Sloveniji na vseh omenjenih področjih še daleč od stanja, kakršno bi moralo biti.

    Zakaj slovenska javnost razmeroma malo ve o dogajanju v odboru PANA? Ali drugače: kakšne so razprave in kakšna so razkritja tega odbora?

    Na odboru je pričalo na desetine ljudi - od novinarjev, ki so odkrili Panamske dokumente, do profesorjev, davčnih svetovalcev, finančnih posrednikov, politikov, preiskovalcev in mnogih drugih. Vsi so zelo nazorno opisali, kako poteka krog davčnega utajevanja in pranja denarja. Iz tega se da jasno razbrati, kje so kritične točke. Naša naloga je, da na podlagi podatkov, ki smo jih dobili od teh ljudi, sprejmemo predpise, ki bodo te kritične točke omejili in dali ustrezno pravno podlago institucijam, ki preganjajo ta kriminal, za njihovo ukrepanje. Poudariti moram tudi to, da je zaslišanje pred odborom za tiste, ki so vpleteni v te posle, precej neprijetna zadeva.

    Nedavno ste pozvali tudi slovenske novinarje, da s svojimi razkritji pomagajo delu tega odbora. Po začetnem zagonu in navdušenju za preiskovanje davčnih oaz in razkrivanju imen, ki po naši presoji niti ne sodijo v prvo ligo, se v slovenskih medijih o tem ne piše več.

    Slovenski novinarji se ne zanimajo za delo odbora. Celo nasprotno, prav izogibajo se tej temi, ko pridejo v Bruselj ali Strasbourg. Nobenih vprašanj, kaj se dogaja, nobenega interesa za poročanje, čeprav veliko neposrednih ali posrednih dejstev kaže na to, da ogromno slovenskega kapitala odteka v davčne oaze in se potem vrača nazaj kot tuje investicije. To zelo veliko pove, kajne?

    Črpanje evropskih sredstev je bilo lani v Sloveniji domala katastrofalno slabo. Iz poročila Računskega sodišča RS je razvidno, da bi Slovenija glede na načrte iz evropskih skladov lahko prejela dobro milijardo evrov, prejela pa jih je le 477,5 milijona evrov. Nekateri bi rekli, da je kriva EU. Pa je res?

    To je stara fraza in res upam, da ni več državljana, ki bi temu nasedel. Dejstvo je, da nismo pripravljeni in da je naša učinkovitost zelo slaba. Bruselj nam da je priložnost, mi pa je ne znamo izkoristiti. Za to so odgovorni vlada, vladne službe, ministrstva. Natančno se ve, kdo bi moral kaj narediti, pa ne naredi. Ve se, kdo zamuja in kdo pripravlja slabe projekte. Seveda so na koncu objektivno odgovorni ministri ali predsednik vlade, ki ne znajo ali ne zna organizirati ljudi.

    Po drugi strani je Slovenija po istem poročilu v evropski proračun vplačala 427,4 milijona evrov oz. 15,6 milijona več od načrtovanega. Kaj nam to pove? Evroskeptiki bi rekli: požrešna EU. Kaj pa je po vašem mnenju razlog za to?

    Za začetek - slabo načrtovanje. Tako ali drugače je slabo načrtovanje proračuna značilnost aktualne pa še kasne, predvsem leve vlade. Ocene finančnih posledic zakonov so slabe, kar vpliva na to, da so številke v proračunu na koncu precej drugačne od načrtovanih. Ampak zato se nihče preveč ne vznemirja. Če zmanjka, se pač še malo zadolžimo. Poleg tega pozabljamo, da odločitve o sredstvih, ki jih bodo države plačale v proračun EU, potrdijo tudi predsedniki vlad. O tem mediji ne poročajo. Najlaže je namreč krivdo prevaliti na Bruselj. Dejstvo pa je, da se je vlada s tem strinjala in da so se s tem strinjali tudi poslanci v državnem zboru, ki so to potrdili. Slovenija je kljub temu še vedno neto prejemnica sredstev, to pomeni, da več črpamo iz proračuna, kot vanj prispevamo. Iz proračuna EU se gradijo ceste, ta proračun pa je tudi pomemben vir dohodkov za kmete in podeželje. Naša naloga oziroma naloga vlade pa je, da ta sredstva izkoristi do zadnjega evra. Vsak evro, ki ostane v bruseljski blagajni, lahko prekvalificiramo v izgubljena delovna mesta.

    Če bi slovenske vladne predstavnike vprašali, zakaj tako slabo črpanje, bi rekli, da je za to krivo novo programsko obdobje in da je bila Slovenija pohvaljena v Bruslju v pripravah na to. Kaj menite o tem?

    Tisoč izgovorov je, zakaj naj bi bilo črpanje slabo, ampak dejstvo je, da se ne znajdemo, da smo počasni in da si znamo že tako zapletene evropske predpise še dodatno zaplesti. Ne moremo pričakovati, da bi vlada, kar zadeva učinkovitost črpanja, ne hvalila same sebe, ampak to je bolj slaba tolažba. Možnosti je zares veliko, je pa treba biti proaktiven in inovativen. To pa Slovenija, če gledamo z vidika institucij, zagotovo ni. Obstajajo celo skladi, iz katerih sploh ne črpamo. Recimo Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji. Predstavniki Evropske komisije, ki se s tem skladom ukvarjajo, so mi povedali, da se Slovenija ne zanima zanj. Škoda. Na drugi strani pa moram pohvaliti podjetja. Tista, ki sama, mimo nacionalnih razpisov, iščejo sredstva v Bruslju, so pri tem zelo uspešna. Torej se da, samo javno upravo bi morali malo okužiti s podjetniškim pristopom.

    Za druge države vemo, da črpajo denar iz bruseljske blagajne zelo pospešeno in se skladno s tem hitro tudi razvijajo. Nekateri so presenečeni nad razvitostjo Madžarske, tudi Romunije. Je razlog za to v tem, da imajo tam, posebno na Madžarskem, vse kaj drugega kot ostanke kadrov nekega totalitarizma?

    To, da so znali nekateri pospraviti ostanke preteklosti in se spraviti s svojo zgodovino ter za vedno poslati ideje totalitarnih režimov na smetišče zgodovine, je druga zgodba. Najbrž pa je na koncu vse nekako posredno povezano. Dejstvo je, da je večini držav jasno, da je treba prestaviti v višjo prestavo, ko gre za evropski denar. Zelo pomembna je hitrost. Kdor prvi pride, prvi melje. Izbere lahko večji in boljši kos pogače. Državi, ki jih omenjate, se dobro zavedata, da je treba delovati na vseh nivojih, od najvišjega do nižjih uradnikov. Lobirati, se pogovarjati, sklepati poznanstva, dobivati informacije. Vse to je pomembno, da je teren pripravljen. Seveda je treba najprej doma prepričati in usposobiti ljudi tako, da se zavedajo, da so tam zato, da pomagajo pri črpanju denarja in ne pri tem, da ustvarjajo ovire za črpanje. V Sloveniji ves čas zamujamo in se prepiramo o tem, kaj je bolj in kaj manj pomembno, kdo bo imel koristi in koliko bo komu kapnilo v žep. Potem pa naprej pošiljamo projekte, kijih Bruselj zavrača. Kot se je to npr. zgodilo pri drugem tiru. No, ta nedodelani projekt z nejasno in na prvi pogled previsoko finančno konstrukcijo je bil celo za zbirokratizirani Bruselj prevelik zalogaj. Upam, da bomo imeli ljudje na referendumu možnost povedati to, kar so drugi že ugotovili pred nami.

    Slovenija je bila leta 2008 med prvimi novimi članicami EU, kazalniki razvitosti so bili že blizu evropskemu povprečju razvitih držav. Potem smo padali in smo še vedno nizko. Kako to komentirate?

    Bili smo prava evropska zvezdica. Še vedno trdim, da imamo velik potencial, ki bi ga lahko izkoristili. Na več področjih. Vendar je pomembno, da imamo strategijo, kateri sledimo. Bomo podpirali butični ali množični turizem, industrijo ali zagonska podjetja, bomo delali vsake stvari po malo? Vse je mogoče. Je pa res, da so različnim profilom, različnim panogam prilagojeni tudi ukrepi. Za eno ali drugo pa je pomembno dobro poslovno okolje. Za to je odgovorna politika. Politika naj se čim manj vtika v gospodarstvo in dodeljuje čim manj subvencij posebnim izbrancem. Skrbi naj za sistemska vprašanja. Čeprav nam statistični kazalniki ta hip kažejo dobro, predvsem zato, ker je povsod okoli nas konjunktura, imamo razlog za skrb. Pod to navidezno lepo lupino se skriva morje nerešenih strukturnih težav in nevzdržnih sistemov, od zdravstva in pokojnin pa do šolstva in neustrezne socialne politike. Čakamo vlado, ki bo z močjo, s pogumom in z znanjem izkoristila potencial, ki ga ima Slovenija.

    Iz resornega ministrstva nam pošiljajo sporočila, kako močno upada nezaposlenost v Sloveniji, kljub temu je brezposelnih tudi glede na uradno število še vedno približno polovica več kot ob koncu leta 2008. Kako je torej z brezposelnostjo?

    Res je, brezposelnost je nizka, vendar še vedno precej višja kot pred desetletjem. Naša največja težava je predvsem dolgoročno padanje zaposlenosti. Žal se je v desetih letih povišala le zaposlenost v javnem sektorju in v kategoriji samostojnih podjetnikov, ki pa v resnici niso pravi podjetniki, ampak prekarni delavci. To je res slabo. Zanimivo je, da je eno izmed področij, kjer je izjemno veliko prekarnih zaposlitev, novinarstvo. Prav oni bi imajo največjo možnost, da na to opozarjajo in protestirajo. Vendar so nenavadno tiho. Strah pred izgubo dela je najbrž prevelik, da bi o tem javno pisali.

    Pogosto opozarjate tudi na zaposlovanje mladih. Se je tu kaj spremenilo?

    Mislite v Sloveniji? Ne kaj dosti razen tega, da vse več mladih išče priložnost v tujini. V Evropi na splošno se razmere glede zaposlovanja mladih izboljšujejo. Evropska unija je za zmanjševanje brezposelnosti mladih namenila ogromno denarja in nekaj od tega je dobila tudi Slovenija. Žal najmanj od vseh članic, čeprav se ministrica hvali, kako dobro so se »borili« za sredstva. Kakšni so rezultati oziroma kako učinkovito je bil denar porabljen, pa bomo še videli. Ravno sedaj za evropski parlament končujem poročilo o programu Jamstvo za mlade. Za zdaj so za Slovenijo znani naslednji podatki: porabljenih je bilo 9,2 milijona evrov, zaposlitev pa so dobili le štirje 4 mladi. Upam, da bo končno poročilo pokazalo drugačne številke, kajti sicer je rezultat porazen.

    Število delovno aktivnih se zmanjšuje, rodnost po letu 2008 upada, o povečevanju rodnosti in tudi pomembnosti družine se v Sloveniji ne govori. Namesto tega se zdi, da želijo nadomestno delovno silo uvoziti z migracijami. Se motimo?

    Ta računica se ne bo izšla.

    Kako je to urejeno v razvitih državah, zdaj ste že dovolj dolgo v evropskem parlamentu in verjetno poznate te razlike?

    S staranjem prebivalstva imajo težave vse države, čarobne paličice pa še ni našla nobena. Nekatere države skušajo povezati tudi migrantsko krizo z reševanjem vprašanja krčenja delovno aktivne populacije, vendar je to izjemno problematično početje, ki se že vrača kot bumerang. Druge se zadev lotevajo drugače. Predvsem s spodbujanjem rojstev in promocijo družinskega življenja. Veliko sodelujem z Japonci, ki imajo še večje težave s staranjem prebivalstva kot Evropa in zanimivo je spremljati, kako se oni lotevajo tega izziva. Ne bi si želela, da Evropa ob reševanju svoje ekonomsko-demografske situacije izgubi svojo identiteto, zato se mi zdi zelo pomembno, da spodbujamo tradicionalne in družinske vrednote.

    Pred poletjem so se cene telekomunikacijskih storitev v državah članicah EU in še treh drugih poenotile za klice v domovino, kar je velika pridobitev za vse, ki odhajajo na dopust ali potovanja drugam. Takrat ste zapisali, da so bili odpori telekomunikacijskih družb za sprejetje takšne direktive zelo veliki. Kaj se je dogajalo?

    Seveda so bili odpori. Kdo pa bi se z veseljem odpovedal dobičkom na račun razvoja tehnologije? Odprava t. i. roaminga, stroškov gostovanja torej, je še en korak k enotnemu trgu, to zelo podpiram. Očitno so vmes lobisti res na veliko delali, saj dolgo ni bilo jasno, katere bodo tiste vsebine, pri katerih bo potekalo gostovanje brez pribitkov oz. »roam like at home«. Vendar se je tudi tu izkazalo, da je volja in moč državljanov EU velika. Raznim pritiskom smo v evropskem parlamentu rekli ne.

    Kaj bi izpostavili kot največji uspeh Evropske skupnosti?

    Mir. Ne zavedamo se dovolj, da na našem ozemlju že dobrih sedemdeset let ni bilo vojne. To je prav gotovo največji uspeh.

    Kako pa je z delovno zakonodajo, se tu obetajo kakšne spremembe?

    To je področje, ki je v veliki meri v pristojnosti držav članic. Obstaja nekaj direktiv, med katerimi sta vsaj dve zelo problematični. Direktiva, ki ureja porodniški dopust, in direktiva o napotenih delavcih, s katero naj bi udejanjili idejo o enakem plačilu za enako delo. Ideja je sicer dobra, vendar je njena uresničitev zelo sporna. Spremembe bodo oziroma se nakazujejo, vendar je pomembneje, da dobro zakonodajo, ki je hkrati prožna in na drugi strani dovolj zaščitniška, da preprečuje zlorabe zaposlenih, uredi vsaka država samostojno. Na tem področju je v Sloveniji še veliko dela. Aktualna vlada usklajeno sodeluje s sindikati, vendar povsem zanemarja delodajalsko stran.

    Jeseni nas čaka že druga interpelacija zoper ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc. Predlogi zakonskih sprememb, ki jih je pripravila, se po mnenju stroke bolj nagibajo k starim časom kot k moderni družbi. Kako gledate na interpelacijo in na urejenost zdravstva v Sloveniji?

    Če zaradi drugega ne, si ministrica zasluži interpelacijo zaradi neznosnih razmer, v katerih morajo v teh ekstremno vročih dneh trpeti bolniki v bolnišnicah. Brez klime v teh časih! Nedopustno! Od obljubljene zdravstvene reforme, ki naj bi postavila sistem na trdne temelje, so ostale samo obljube. Bolj kot to, kako bomo spremenili sistem, ki poka po šivih, da bo deloval bolj racionalno, ministrica išče načine, kako priti do dodatnega denarja, s katerim bi zapolnili ogromne primanjkljaje v zdravstvenih zavodih. Dejstvo je, da bo treba za zdravstvo dolgoročno nameniti več denarja, ampak pred tem ga je treba dobro prevetriti, racionalizirati in prekiniti odlivanje denarja prek preplačanih proizvodov in storitev. Če tega ne bo, potem so vsakršne spremembe samo lepotni popravek. Res nenavadno je, da javni zavodi tonejo v izgubah in dolgotrajnih čakalnih vrstah, zasebne zdravstvene ambulante pa nimajo niti izgub niti čakalnih vrst.

    Arbitražno sodišče je odločilo o meji s Hrvaško. Vladajoči v Sloveniji so navdušeni nad razsodbo. Kaj nam ta v resnici prinaša?

    Če nekdo res misli, da je razsodba takšna, da bi se je morali veseliti, potem je ne razume ali pa mu je vseeno. To vprašanje in še nekatera druga bi morali reševati pred vstopom Hrvaške v EU. Razglašenost aktualne vlade pri vprašanju, kako uveljaviti arbitražno odločitev in kako se obnašati do Hrvaške, pa samo še dodatno kaže na nezrelost in neodgovornost naše zunanje politike.

    Bližajo se volitve za predsednika države. Aktualni predsednik Borut Pahor že nekaj časa - ali pa večino časa v tem mandatu - vodi predvolilno kampanjo tudi za drugi mandat. Ne samo da se udeležuje različnih akcij, ki jih vsak razume po svoje, zdaj je začel celo teči po Sloveniji. Kako gledate na to?

    Pravijo, da se volilna kampanja za naslednji mandat začne takoj po izvolitvi. Aktualni predsednik je prekaljen politik in se tega dobro zaveda. Ima svoj slog nagovarjanja volivcev, ki mu ga ni mogoče odreči. Prinesel mu je zmago na prejšnjih volitvah in očitno spet stavi nanj. Veliko pomembnejših stvari od teka je, o katerih bi se lahko spraševali, ko govorimo o vlogi predsednika države.

    Kakšen bi moral biti po vašem mnenju predsednik?

    Državnik. Z veliko začetnico.

    Veliko se ugiba, ali boste na prihajajočih volitvah kandidirali za predsednico države?

    Poglejte, znani filozof Descartes je pametno dejal, da se je treba pazljivo izogibati ugibanju, predsodkom in sodbam. Zato se bom v tem trenutku ugibanju izognila.
    « Nazaj na seznam

    510,284.430
    Prebivalcev v EU

    4,017.000
    Mladih brezposelnih med 15 in 24 let

    20,908.000
    Število brezposelnih EU (28 2016)

    16 %
    Razlika v plačilu med spoloma 2015

    11 %
    Prebivalci med 15 in 24 let

    19 %
    Prebivalci nad 65 let