Romana Tomc: Danes smo tu na gradu Rajhenburg, da se spomnimo resnice

Dve leti po končani vojni je bil grad nacionaliziran, v njem so svoje mesto našli zapori, ki so delovali vse do junija 1966. Torej še dve desetletji po končani vojni je tu tedanji revolucionarni režim zapiral sovražnike sistema, je ob Evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov dejala evropska poslanka.

Spoštovane, spoštovani!

zelo sem počaščena, da sem danes tukaj z vami, ko obeležujemo evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Nahajamo se v čudovito prenovljenem gradu, ki ima bogato preteklost. Žal tudi takšno, ki bi jo najraje vsi pozabili in o njej sploh ne bi govorili. Vendar je ravno to, da odkrito in brez sprenevedanja spregovorimo o resnici, najboljše zagotovilo, da se kruta zgodovina ne ponovi.

Danes smo tu na gradu Rajhenburg, da se spomnimo delčka te resnice.

Še posebej temačna preteklost tega gradu sega v čas druge svetovne vojne ter v povojni čas. Okupatorji so že leta 1941 z gradu pregnali dotedanje lastnike menihe – trapiste in na tem mestu uredili preselitveno taborišče za izganjanje Slovencev. Tu so se spremenile usode 45.000 Slovencev in Slovenk, ki so morali na pot izgnanstva v Srbijo, na Hrvaško in v Nemčijo.

Žal se ta temačni čas ni končal z vojno. Dve leti po končani vojni je bil grad nacionaliziran, v njem so svoje mesto našli zapori, ki so delovali vse do junija 1966. Torej še dve desetletji po končani vojni je tu tedanji revolucionarni režim zapiral sovražnike sistema. Med zaporniki so bile tudi srbske informbirojevke, s katerimi so imeli ostali zaporniki in zapornice prepovedane vse stike in ki so, kot poročajo priče tedanjega časa »lepega dne izginile.«

Težko je najti verodostojne podatke o številu vseh usmrčenih, ugrabljenih, izginulih in zaprtih oseb na Slovenskem v obdobju povojnega komunističnega nasilja. Statistike so različne glede na vir in se povzpenjajo prek desettisočev, o njih pričajo tudi množična povojna morišča, ki jih je na Slovenskem prek 600.

Zgodovinar Jože Dežman med drugim piše, da je »titoizem v Sloveniji pobil več kot 20.000 slovenskih civilistov in vojnih ujetnikov, osumljenih oz. ogroženih pa je bilo desetkrat več.« Številke so grozljive, ob vseh pa najdemo podatke o izjemno visokem, včasih skoraj tretjinskem, deležu žensk med njimi.

To, da je izjemno veliko žensk na Slovenskem doživelo zapore in taborišča, je dolgo ostalo nepoznano, ker o svojih izkušnjah niso ničesar zapisale, natisnile in poslale v javnost. Vse do Angele Vode z njenim »Skritim spominom.«  Tudi Angela Vode je bila politična zapornica na tem gradu. Obsojena je bila, ker je kritizrala diktaturo komunistične partije ter njene nasilne metode in ker je verjela v politični pluralizem.

Tako Angela Vode, kot celoten slovenski narod, ki je živel v komunističnem sistemu je bil, kot ugotavlja tudi Ustavno sodišče v svojih odločbah, »desetletja podvržen trajnemu in sistematičnemu ogrožanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter vseskozi prikrajšan za njihovo uživanje«. Slovenke in Slovenci so bili v povojnem obdobju prikrajšani tudi za svobodo izražanja, pa za pravico do političnega združevanja, do svobodne gospodarske pobude.

A ne le to. Tedanja oblast je po letu 1945, torej po končani vojni, izvedla množične poboje bivših vojaških in takratnih političnih nasprotnikov, izvedla je pravno nesprejemljive procese s smrtnimi kaznimi, nezakonite zaplembe premoženja, onemogočala in likvidirala je politične stranke.

Čeprav nas danes mnogi želijo prepričati, da je na našem ozemlju v sodnih procesih šlo zgolj morda za posamezne ekscese, za posamične primere, to ne drži. Kajti na naših tleh v obdobju po vojni ni šlo za dogodke, ampak za dogajanje. Šlo je za usklajeno in politično delovanje tedanjih kazenskih sodišč in upravnih organov.

Sodišča so bila podrejena upravnemu aparatu in monopolni komunistični partiji. Po vojni je bila tako ključna in bistvena karakteristika članstvo v Partiji, že sama zavrnitev vstopa v Partijo se je štela kot izkaz nelojalnosti do režima, zaradi česar je postala oseba “slabo zapisana” in se je lahko kaj kmalu znašla v režiranem sodnem procesu. Če je imela srečo, pa jo je po izrečeni kazni doletelo »le« prisilno delo v kazenskih taboriščih ali zapor. Mnoge je namreč vzela noč in so izginili brez sledu.

O okrutnosti režima, o tej »dolgi dobi brez državljanskih pravic ter hudi revščini« danes govorijo različna pričevanja tistih, ki so preživeli slovenska kazenska taborišča za prisilno delo in zapore.

Naj se osredotočim le na nekaj pričevanj žensk, ki so zapisana v knjigi »Ženska taborišča«. Jela Mastnak je tako izpovedala: »Dostikrat si bil brez krivde kriv. Po nekaj mesecih v zaporu smo dobili odločbe. Sama sem bila kriva za brezdelnost.« Jožica Meze: »Moj delikt? Bila sem domobrančeva vdova in tajnica urednika na Oznanilu.« Ali pa pričevanje Rajke Cotič Jambrek: »Zaprli so me, ker sem imela hišno pomočnico, in ker sem hodila s klobukom na glavi, ne z ruto, kot ostale ženske.«

Prav tako so ženske povedale, da jim je oblast, zato da jih je strpala v zapor, na vsak način hotela nekaj podtakniti – rekli so, da si imel zveze z Zahodom, drugemu so rekli, da je brezdelnež, tretjemu, da je delal za Informibro. Povojno obdobje je bilo tako obdobje »zločink brez zločina«, »kriminalk«, katerim niso niti materialno niti procesno mogli dokazati storitve kaznivega dejanja, za katerega so vseeno bile kaznovane.

Ljudje so tako nenehno trepetali in živeli v strahu, kaj jim bodo podtaknili, kdaj bodo prišli ponje. Ali kot je povedala Lidija Drobnič: »Takrat nihče ni bil varen. Jemali so jih iz kavarn, kopališča, iz služb, od doma, jih obsojali, da so prostituke …« Le težko si danes zamišljamo ta psihični teror in to strahovlado, ko pravzaprav resnično nisi vedel, kdaj boš obtožen za nekaj, česar nisi storil, brez možnosti obrambe in poslan na prestajanje kazni neznano kam.

Tudi bivanje v zaporih, v delovnih taboriščih je bilo namenjeno trpinčenju, poniževanju, žalitvam, vse z namenom razvrednotenja človeškega dostojanstva ter razčlovečenja. Zapornice tako niso imele nikakršnega stika z zunanjim svetom, vsi osebni stiki zapornic z osebami na prostosti so bili namreč dosledno preprečevani in strogo prepovedani. Nobene možnosti niso imele, da bi sporočile svojim domačim, kje se nahajajo in kaj se z njimi dogaja. Pazniki so jih verbalno, psihično, fizično maltretirali in se nad njimi izživljali.

Celoten sistem kaznovanja in zastraševanja je torej bil tih, tajen, a izrecen. Najprej molk, saj ljudem praviloma nikoli ni bilo določno povedano, zakaj so aretirani, kam jih peljejo, koliko časa bodo zaprti, kaj jih čaka med zaporom in po njem, kazni pa so bile arbitrarne in samovoljne.

 

Spoštovane, spoštovani,

danes sem spregovorila predvsem o ženskah, ki so bile žrtve komunističnega nasilja, a še to le o enem segmentu komunističnega nasilja, povezanega s kazenskim pregonom žensk. Spregovorila sem o ženskah, ki so bile sprocesirane brez dokazov, poslane na prestajanje kazni, ne da bi vedele, ali se bodo sploh kdaj vrnile v krog domačih, ki so bile trpinčene, zaničevane, razvrednotene, ki niso imele možnosti, da bi se proti sistemu kakorkoli borile, če pa so našle kakšno nišo, kjer bi lahko uresničile svoje pravice, je bil to boj z mlini na veter.

Zapornice so pisale pritožbe na tiste sodne odločbe, ki so jih po nekakšnem čudnem naključju prejele o njihovem kaznivem dejanju, a so se pritožbe, skupaj z odločbami izgubile, založile ali pa za organ pregona preprosto niso bile relevantne. Pričevanja žrtev so grozljiva, okrutnost režima pa je še danes težko predstavljiva.

Položaj žensk v času povojnega komunističnega nasilja ter vpliv na življenja ljudi lahko opišemo tudi z besedami Pavle Kumer: »Takratne oblasti so uničile mojo mladost in zdravje, vcepile pa so mi tudi strah za vse življenje.«

 

Spoštovani,

ni bil samo fašizem tisti, ki je pobijal, trosil strah ter izvajal psihično in fizično nasilje, kot se želi to prevečkat prikazati. Tako, kot kruta zgodovina tega gradu ni trajala le štiri leta, med 1941 in 1945, ampak se je nadaljevala še dobrih dvajset let. Ampak o tem se ne ve prav dosti.

Zgodovina je del preteklosti, ki je ni mogoče spremeniti. Je pa mogoče o njej objektivno govoriti. Vsi tisti, ki pišejo o zgodovini so v svojih zapisih dolžni biti objektivni in celoviti. Predvsem pa, zapisati resnico. Tudi zato, da na podlagi objektivnega prikaza preprečimo, da bi se grozote, ki so se dogajale v imenu kateregakoli totalitarnega režima, ponovile.

Eden od majhnih, a pomembnih korakov k temu bi bilo tudi sprejetje resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, ki obsoja vse vrste totalitarizmov. Evropa, v kateri želimo biti in spoštovati njene vrednote je to že zdavnaj zmogla. Ko bomo ta korak naredili tudi v Sloveniji, bomo lahko svojo prihodnost gradili na bolj zdravih temeljih.