Evropsko pero - Prihodnost EU

    Objavljeno: Sreda, 03.05.2017    Rubrika: EVROPSKA ZGODBA
    pero 2
    Leta 2015 bi me proglasili za glasilca lažne apokalipse, če bi vam povedal, da bomo doživeli Trumpa, Brexit ter da po ključnih Evropskih državah na vrhu lestvic strašijo evroskeptični populisti tipa Marie LePenn. Danes je vse skupaj bridka resničnost. Evropska unija je v krizi. Evroatlantska civilizacija je v krizi. Kako se bomo odzvali to leto bo morda ključno ne le za naš kontinent ampak za celotno civilizacijo.

    Kaj nam je narediti? Najprej je treba pogledati vase in se spomniti kaj smo storili narobe!

    Migrantska kriza ni bila naš najboljši trenutek.  Tako politično, logistično kot človekoljubno. Reševati bi se morala v okviru NATA že na začetku sirske krize, ko so odpovedale vse institucije zahodne preventivne obrambe: NATO, ZDA in EU. Če bi se kriza pogasila vsaj do takšne mere kot se je v Libiji (Libija je danes kaotična a neskončno manj kot Sirija in Irak od koder je večina beguncev, ki bežijo pred tiranom  Asadom in despoti Islamske države), potem se danes o migrantski krizi najbrž sploh ne bi pogovarjali. Ko smo se naekrat znašli sredi zgodovinsko neprimerljivega navala beguncev, pomešanih z ekonomskimi migranti, je sledil kaos. Na mejah, v državnih institucijah, v institucijah EU. Neizogibno so skozi špranje izmuznili tudi slabi ljudje. Ki so nato po EU delali slabe reči. Kar pa je bila voda na mlin populistom ne le v EU ampak tudi z ZDA.  Ne le zaradi slabih ljudi in slabih reči, ampak tudi zato, ker se je v družbi militantno zagovarjalo politično korektnostjo, kjer je vsak varnostni ali civilizacijski pomislek v zvezi z begunci bil označen za defacto rasističnega. Naveličani volilci so se v obupu zatekli k Wildersu, Farangu, LePennovi in podobnim enovrstičnim politikom.

    Na drugi strani je evropsko gospodarstvo zmeraj manj konkurenčno in vse bolj razvojno neuravnoteženo. Zamudili smo trenutek, ko bi lahko globoko posegli v fundamente skupnih financ in ekonomije na splošno. Španske, Portugalske, Italijanske in Francoske banke niso sledile Irskemu vzoru fiskalne temeljitosti in padle v spiralo skoraj večnega umiranja na obroke. Grčija je medtem že več let politično in ekonomsko truplo katerega  pokop prelagamo iz leta v leto. Take razmere na plano privabijo populiste iz drugega pola politične skrajnosti: skrajne levičarje s svojimi socialističnimi parolami iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Siriza, Podemos, Movimento 5 Stelle so otroci obupa, ki se je rodil kot posledica počasnega a vztrajnega zmanjševanja življenjskih standardov obrobnih držav. Na neki točki se populisti na skrajni levi in desni srečajo in si podajo roke. Ravno v tisti, kjer se oboji najbolj motijo: v gonji proti globalizaciji. Trumpiansko so oboji prepričani, da je globalizacija kriva za izvoz služb v države tretjega sveta. Nihče od njih – niti njihovi podporniki – pa se ne zavedajo zlahka dokazljivega dejstva: da smo zaradi globalizacije vsi ne le bogatejši ampak tudi varnejši.

    Dejstvo je, da bo ob poplavi populističnih politikov na evropskem parlamentu konec skupnega sodelovanja, ki je na stari kontinent prvič v zgodovini človeštva prineslo večstoletni mir in dvig življenskega standarda, kakršnega prej ni bilo več tisočletij. Katerikoli od populistov lahko postane grobar Evrope. Zadržani in dokaj konzervativni Britanci so se odločili verjeti izmišljenim dejstvom, podtaknjenim pol-resnicam in neuresničljivim obljubam izredno sumljivih političnih karikatur. Enako se lahko zgodi tudi v Franciji, na Nizozemskem, Španiji, Italiji, Grčiji. 

    Kako rešiti naš kontinent? Takole 
     
    1) Poučevanje ljudi o pomenu globalizacije s primerom blaginje, ki je bila dosežena s pomočjo štirih svoboščin EU. Ljudje smo evolucijsko narejeni tako, da imamo močan čut za »domače«, saj smo skozi skoraj vso zgodovino živeli v plemenskih skupnostih nekaj ducat ljudi. Tako je tudi naravno, da je povprečen evropejec prepričan, da mu globalizacija krade delovna mesta. Zdrava kmečka pamet! Tako kot tista, da je zemlja ravna in da so na robu zmaji. Takšno zdravo kmečko pamet je treba učinkovito presekati z pametnim informiranjem na vseh ravneh EU. Institucije pristojne za PR in promocijo proevropskih idej morajo zakupiti oglasne prostore in prirejati javne konference, kjer se bo ljudem razložilo natančno in s praktičnimi primeri koliko milijard evrov je bilo privarčevanih in koliko milijonov delovnih mest je bilo pridobljenih le zaradi tega, ker znotraj EU velja načelo prostega pretoka delavcev, storitev, blaga in kapitala. Izračuni so na mizi: Think-tanki jih pridno pošiljajo v javnost a povprečni Janez, Jochan, Juan in Gianni jih ne berejo. Vem, da se EU institucije do določene mere že trudijo v tej smeri (sploh desno-sredinske parlamentarne stranke), a ni dovolj. Brexit je pokazal, da je potrebno več. Ljudje so prej verjeli enovrstičnemu Farangu kot gori podatkov, ker gore podatkov ne razumejo. EU ima dovolj teles, da lahko globalizacijo in njen pomen za evropskega slehernika razloži priljudno, dostopno in jasno. Ravno tako kot populisti – le da v tem primeru z resničnimi, nezlaganimi podatki.
     
    2) Pri tem bo v veliko pomoč pričakovan ekonomski potop Velike Britanije, ki se je Z Brexitom prostovoljno ustrelila v nogo. Pri tem bodo imeli najpomembnejšo vlogo evropski pogajalci, ki morajo biti absolutno nepopustljivi do Britancev (konec koncev lahko ti nekoč še zmeraj zaprosijo za ponovno včlanitev). Johnson, Farange in drugi jezdeci antimigrantske in antiglobalistične apokalipse so svojim volivcem uspeli prodati laž: češ, da bodo lahko ostali del skupnega trga, hkrati pa ne bodo prevzemali nobene obveznosti, ki jo imajo zaradi njega zdaj (pravice delavcev iz preostale EU, migrantske kvote, neto plačilo v skupni proračun EU). Zdaj jim moramo odločno pokazati, da (kot bi se izrazili Britanci) ne morejo imeti torte in jo hkrati pojesti. Brexit bo gotovo globoko zarezal v britansko gospodarstvo in morda celo razklal kraljevino (Škoti in Severni Irci si srčno želijo ostati Evropejci). Velike banke se že ozirajo naokrog za novimi finančnimi centri, ki so integralno povezani z kakšno veliko trgovinsko unijo – trenutni adut je Pariz. Družbe kot so Toyota, Nissan-Renault in Airbus so zaradi negotove carinske politike v naslednjem desetletju zamrznile vse potencialne projekte na otoku. A to je le vrh ledene gore. Leta 2027 bo povprečen Britanec gotovo živel slabše kot danes. Do njih seveda ne smemo biti nesramni in nepopustljivi – moramo pa jih soočiti z ekonomskimi in političnimi realnostmi. Njim je treba pokazati, da pravice in ugodnosti s sabo nosijo tudi obveznosti. Našim državljanom pa, da Unija tako raznolikih narodov zahteva veliko obveznosti, vendar na koncu ugodnosti in pravice eksponentno pretehtajo.
     
    3) Nujno se moramo zediniti kar se tiče migrantske politike.   Nevzdržno je da jih nekateri vabijo v svoje dežele, drugi jim prepovedujejo vstop, tretji bi vstop dovolili le kristjanom. Takšna raznolikost politik vodi v kaos kateremu smo bili priča predlani. Kakršnakoli je že rešitev, ta vsekakor ni v Evropi. Morda lahko sprejmemo milijon. Morda dva. Tri? A na Bližnjem Vzhodu in Subsaharski Afriki čaka skoraj pol milijarde ljudi, da jim sorodniki iz daljnih dežel povedo ali se naj tudi sami odpravijo na pot. Takšni migracijski val – katerega varnostne organizacije po EU in ZDA že vkalkulirajo v svoje izračune – pa bi bil za kontinent nevzdržen in bi vodil v neizbežen kolaps. Zato se mora težava rešiti tam kjer se je začela: v Siriji, Libiji in Iraku. EU je skupaj z ameriškimi zavezniki naredila ključno napako, ko ni invervenirala v Siriji. Tamkajšnji pokol so varnostni strokovnjaki v celoti napovedovali. Zdaj, ko se je Trumpova amerika povsem odpovedala zmernim sirskim upornikom, katere si bosta očitno razdelila Sirski in Ruski despot, bi se EU morala aktivno vključiti v Sirsko vojno žarišče. Tako vojaško kot humanitarno. A za to potrebujemo…

    4) … skupno vojaško politiko in skupno EU vojsko. Če želimo res zaživeti kot en kontinent, se moramo skupaj braniti. ZDA s Trumpom postaja nezanesljiv zaveznik. Kot tudi NATO. Če hočemo pred ruskim medvedom zaščititi pridružene Baltske članice in pomagati potencialni bodoči članici Ukrajini se bomo morali postaviti zase. Dovolj je bilo zanemarjanja obrambe. 7 desetletij miru je naredilo svoje in danes v naivni pacifistični drži razmišljamo, da nam nihče nič ne more. Arabska pomlad in posledična begunska kriza, kot tudi vedno bolj agresiven nastop Putina bi nas morali strezniti. Zdaj je čas da se začnemo efektivno braniti sami. Predvsem je potrebno nujno  pomagati državam, ki so neposredno na udaru morebitnega ruskega manevra »zaščite svojih manjšin« kot na Krimu. Estoniji, Litvi, Latviji in da celo Poljski moramo skupaj pokazati, da smo enotna politična entiteta in tja poslati vojaško mašinerijo, ki bo odvrnila ruskega medveda od kakšnih krimskih akcij. To v tem trenutku počne NATO, a kaj se bo zgodilo pod Trumpom ne ve nihče. Niti nimamo dovolj časa, da bi ugibali. Zaščititi se moramo danes!

    Kakšna je torej moja vizija EU 2030? Sem optimist. Verjamem, da bo Brexit dobra lekcija o pomembnosti globalizacije. Verjamem, da nas bo Trumpov izolacionizem prisilil, da več pozornosti namenimo obrambi našega kontinenta. Verjamem tudi, da nas bo migrantska kriza prisilila da bolj  pozorno spremljamo vojna žarišča daleč od nas, ki nas bodo morda nekoč dosegla. Živimo v časih, ko bomo – čeprav nehote – morali postati zadnji branik evroatlantske civilizacije (ZDA očitno te vloge ne želijo več). Vlogi moramo biti kos. Za kaj takega pa rabimo krepke ekonomske fundamente, ki jih žlahtnijo štiri svoboščine EU, skupno obrambno politiko in ljudi, ki bodo zopet začeli verjeti v idejo očetov Evropske unije o kontinentalni združbi enakovrednih narodov, ki pred svetom nastopajo skupaj v dobro njih in v dobro vseh prebivalcev planeta.

    Mitja Iršič
    « Nazaj na seznam

    510,284.430
    Prebivalcev v EU

    4,017.000
    Mladih brezposelnih med 15 in 24 let

    20,908.000
    Število brezposelnih EU (28 2016)

    16 %
    Razlika v plačilu med spoloma 2015

    11 %
    Prebivalci med 15 in 24 let

    19 %
    Prebivalci nad 65 let