Evropsko pero - Združeni v enakosti

    Objavljeno: Ponedeljek, 11.05.2015    Rubrika: EVROPSKA ZGODBA
    evropskopero
    V času vsesplošnega, pogosto demagoškega in z iracionalnimi strahovi obremenjenega evro-skepticizma, ki vlada v naši državi, je izjemno pomembno, da se spomnimo svojih korenin. Ne le tistih izpred stoletij nazaj, ki nas neizpodbitno uvrščajo v jedro socialne, ekonomske in kulturne dediščine, ki danes tvorijo narode EU, ampak le malce več kot 10 let nazaj. V leto 2003, ko smo se Slovenci na referendumu s skoraj devetdeset-odstotno večino odločili, da želimo pripadati Evropski Uniji. Bivši ameriški veleposlanik v Sloveniji mi je zatrdil kako je bil prepričan, da je bila podpora referendumu kvečjemu 50-odstotna. Nikakor mu nisem zameril. Tako oddaljen se zdi danes ta čas. Le 12 let od tega, ko smo bili še liberalni, progresivni, proevropski in v skupnem trdnem prepričanju, da je unija narodov evropskega kontinenta prava pot za bodočnost nas samih in naših zanamcev. Danes bi bila podpora najbrž res le še 50-odstotna. Danes, ko pretresljivo število ljudi maha po cestah z zastavami bivšega totalitarnega sistema ter javno podpira propadle populistične ideje pozabljenih doktrin marksizma. Danes je čas, da se znova spomnimo zakaj smo Slovenci zmeraj bili in zmeraj bomo nezamenljiv del evropske družine.

    Zakaj bi sploh bilo vredno biti ponosen na Evropsko Unijo?

    Če  Mezopotamija velja za zibelko civilizacije, potem je Evropski prostor mati modernosti in nečesa kar danes nekateri neupravičeno zaničevalno imenujejo »zahodni način življenja«. Od misli antičnih mislecev, ki so iz nič ustvarile panogo filozofije, renesančnih izumov DaVincija, brez katerih ne bi bilo moderne mehanike, do prvih motorjev na notranje izgorevanje Nicholausa Otta, Rudopha Diesla in Gottlieba Daimlerja, ki so svet spravili v gibanje. Fundamenti naše civilizacije so nastajali na tem kontinentu, na ramenih neponovljive mešanice etničnih skupin, ki so se tukaj ustalile, živeli in ustvarjale.

    Na žalost so se tudi bojevale. Krvave bitke, ki so stoletja zatirale razvoj kontinenta so dosegle vrhunec v pokolu druge svetovne vojne, po katerem so evropski narodi končno spoznali, da sta sodelovanje in povezovanje edina pot do trajnega miru.  Evropska skupnost za premog in jeklo, kot pra-matica moderne Evropske Unije je uspela tam kjer je spodletelo Versajski pogodbi. Poražence se ni več maščevalno demoniziralo in poniževalo ampak povezalo skozi prizmo skupnih interesov in  razumevanja. Po 30 milijonih mrtvih je končno prišlo do spoznanja, da smo v vojni vsi poraženci. EU je tako nastala kot nekakšen mirovniški pokrov za nemirni lonec večnih vojn, a je postala toliko več. Končno smo se vsi Evropejci znašli v zgodbi, kjer je bilo mogoče sodelovati namesto tekmovati.

    Francoski inženirji v Toulousu so skupaj z nemškimi kolegi v Hamburgu razvijali koncept vse-evropskega širokotrupnega letala – prvega v slavni družini danes legendarnega in dominantnega Airbusa. Njihovi dedki in očetje so si stali na nasprotnih bregovih, z mitraljezi v rokah in sovraštvom v očeh, oni pa so v novi uniji narodov v duhu sodelovanja gradili prihodnost Evropske aviacije, ki danes zaposluje več kot 60.000 ljudi. Majhen utrinek velike zgodbe o ljudeh, ki so se nekoč do smrti borili za prevlado en nad drugim, danes pa sodelujejo v dobro kontinenta in človeštva na sploh.

    Skozi povezovanje v Evropski Uniji smo Evropejci prišli do spoznanja, ki so ga nekdanje angleško kolonije dojele že pred stoletjem in več – da človeška bitja , kulture, etnične, verske in socialne skupine – najbolje delujejo ko sodelujejo skupaj za višje dobro naše vrste. Le tako se lahko tista izvirna energija, ki je bila usmerjena v bojevanje vznak primarne primatske teritorialnosti spremeni v nekaj dobrega in pozitivnega.

    Že res; danes je iskanje težav, ki tarejo EU že pravi nacionalni šport v marsikateri državi članici. Nikakor se ne gre pretvarjati, da težav ni. Izrazita dvotirna ekonomska rast članic, težave mladih pri zaposlovanju, pretirana, včasih moteča birokracija, visoki stroški življenja in prevelik vpliv interesnih skupin na usodo nas vseh so le nekateri problemi, s katerimi se bo morala Unija sistemsko spopasti v naslednjem desetletju. A rešitve vsekakor niso v vse večjem nacionalizmu , populističnih kvazi-socialističnih idejah nekaterih  voditeljev članic, ki so se znašle v finančnih škripcih, niti v kontra-produktivnih razpravah o razpadu unije. Rešitve za težave, ki nam jih je prinesla največja finančna kriza vseh časov bodo morale biti sprejete na ravni Unije, s konsenzom vseh članic in predvsem v dobro vseh članic. Kar pa bo fundamentalno težko v času, ko je demagogija evro-skepticizma tako privlačna za vse razočarane, ki iz takšnega ali drugačne razloga niso našli svoje poti v življenju. Kako se izviti iz tega klopčiča?

    Vsekakor je prva prioriteta razložiti ljudem, ki v Uniji živijo, da bi brez tesno integrirane politične, ekonomske in socialne skupnosti živeli precej slabše kot živimo danes. Zavedati se morajo, da je kljub vsem pretresom zadnjega desetletja še zmeraj občutno bolje živeti pod varnim dežnikom EU in blagodejnim vplivom štirih svoboščin, kot skoraj kjerkoli drugje na svetu.

    Od največjih 500 podjetij na svetu jih ima kar 161 sedež v EU. Medtem ko predstavljamo državljani članic le 7.3-odstotka svetovnega prebivalstva smo na leto odgovorni za kar 27-odstotkov svetovnega bruto nacionalnega prihodka. Seveda ne samo v prid razvitih članic, kot so Francija, Velika Britanija in Nemčija. Tudi najrevnejše države članice kot sta Romunija in Bolgarija so na svetovni lestvici bruto nacionalnega prihodka na prebivalca v zgornji tretjini vseh držav članic UN. Tudi tako razvpiti Grki so bili vpričo Unije deležni toliko ugodnosti, da bi najbrž brez njihove integralne povezanosti z EU bili v bankrotu že desetletja nazaj. Države bivše železne zavese kot so Poljska, Češka in Slovaška, ki so od tranzicijskih držav najbolj konsistentno sprejele načela prostega trga, državnega ne-intervencionizma in vladavine prava so v okviru članstva doživele pravo ekonomsko pomlad ter s svetlobno hitrostjo lovijo razvite zahodnoevropske članice.

    Slovenci v tem pogledu nismo bili uspešni v takšni meri kot naši slovanski bratranci, predvsem v prid ponesrečene tranzicije in nadaljnje težnje nekaterih staro-režimskih sil znotraj družbe po nadaljevanju koruptivnega  državnega intervencionizma. Kljub temu se nam od leta 2004, ko smo vstopili v Unijo ni godilo slabo. Odpravili smo državne meje in carine, lažje smo se lahko zaposlovali v drugih državah članicah, od raznovrstnih skladov dobili več milijard evrov sredstev, bili deležni zmanjšanih stroškov mednarodnih klicev, z evropskimi sredstvi uredili ogromno kulturne dediščine in dogradili infrastrukturo. Kljub splošni nerazvitosti in relativni nekonkurenčnosti domačega gospodarstva pa povprečen Slovenec še zmeraj zasluži več kot 99-odstotkov celotne populacije naše vrste (in tako se ironično uvrščamo v tisti neslavni »en procent« ljudi, ki si lasti vse premoženje na svetu, s katerim nas hočejo zasipavati novodobni socialisti, ko kličejo k zrušitvi »nepravičnega« kapitalizma).

    Rešitev težav Evropske Unije je torej predvsem v spremembi načina razmišljanja. V zasuku paradigme odgovornosti in posledic. Evropsko Unijo je treba predstaviti kot entiteto zaradi katere ljudje živijo bolje, kot bi sicer. Tudi če jim vpričo finančne krize, nespametnih potez svojih nacionalnih vladarjev ali drugih vplivov ne gre vse kot po maslu, jih je treba ozavestiti, da njihove težave niso posledica Evropske Unije. Evropska Unija je vkvečjemu tvorba zaradi katere bodo težave potencialno manjše. Hkrati pa tvorba na katero so lahko ponosni, ravno tako kot so prebivalci ZDA ponosni, da so Američani. Ta korak pa je odločilen.

    EU namreč grozi nevarnost, da v naslednjih 30. letih ostane na obrobju svetovne politike. Posamezne države – tudi nacionalni ekonomski kolosi kot je Nemčija – nimajo velikosti, sredstev in vpliva, da bi relevantno konkurirali novemu razmerju supersil, ki se pripravlja. ZDA na eni strani ter zmeraj bolj militantni Rusija in Kitajska na drugi lahko svet znova pahnejo v bipolarno hladno vojno. Naša skupna dolžnost je, da se Evropejci v bližnji prihodnosti še bolj integriramo v nekakšne Združene Države Evrope, z jasno integrirano skupno zunanjo, notranjo in obrambno politiko Unije. S parlamentom, ki bo imel več pristojnosti, kateremu bi nacionalni parlamenti sledili komplementarno in katerega poslanci bi na državni ravni bili enako relevantni kot tisti v nacionalnih. Z resnično izvršilno Evropsko Komisijo, ki bi za vsako državo predstavljala enako pomembno telo kot državna vladna ministrstva. S predsednikom Združenih Držav Evrope, ki bi v stilu ameriške ureditve poleg deklaratorne, protokolarne funkcije  bil še predsednik izvršilne veje oblasti; se pravi Evropske Komisije. Le tako bomo odločno in uspešno parirali velesilam, ki se ustvarjajo na obzorju.

    Kar seveda ne pomeni, da bodo države članice izgubile svojo suverenost. Evropska Unija je namreč edinstvena tvorba v zgodovini človeštva. Prva, ki ji je resnično uspelo zajeziti potoke krvi po stoletjih nacionalno-etničnih sporov in jih nadomestiti z duhom sodelovanja, medsebojne integracije brez izgube kulturne dediščine, državne suverenosti in edinstvenosti posameznih okolij. Tako nacionalne vlade nikoli ne bodo izgubile pravice do odločanja o notranjih zadevah članic, poleg tega pa se bodo po najboljših močeh trudile pred preostalim svetom nastopiti v en glas. Tako bodo Italijani še zmeraj ponosni, da so Italijani, Francozi na svojo francoskost, Slovenci na svojo slovenskost, hkrati pa bomo vsi skupaj ponosni, da smo del družine narodov, katera je našla recept za sobivanje, ki bo morda nekoč patent za vse mirne in produktivne integracije naše vrste.  Takšne integracije ne bodo služile tribalističnim nacionalnim interesom ampak človeški vrsti. To so sanje, ki jih zame predstavlja Evropska Unija. Morda bo nekoč čez sto let kakšen drug velik državnik parafraziral Kennedyja in dejal, da je bilo v zgodnjem 21. stoletju človeku v čast reči: »Ich bin ein Europäer«

    Mitja Iršič
    « Nazaj na seznam

    510,284.430
    Prebivalcev v EU

    4,017.000
    Mladih brezposelnih med 15 in 24 let

    20,908.000
    Število brezposelnih EU (28 2016)

    16 %
    Razlika v plačilu med spoloma 2015

    11 %
    Prebivalci med 15 in 24 let

    19 %
    Prebivalci nad 65 let