Pripravniški blog: Ali nas bo prihodnjo zimo zeblo?

Doroteja se je v svojem pripravniškem blogu tokrat dotaknila odvisnosti Evropske unije, ko pride do vprašanja zagotavljanja energetskih virov in aktualne situacije v Ukrajini.

Vabljeni k branju njenega zapisa. 

*****

Višje cene energentov nas spremljajo že od močnega povpraševanja po plinu v času gospodarskega okrevanja po epidemiji covid-19, vojna v Ukrajini pa predstavlja še dodatni udarec na prej obstoječo energetsko krizo. Visoka odvisnost Evrope od plinskega uvoza je danes najbolj vidna v luči težke geopolitične in ekonomske preizkušnje, ki je izpostavila ranljivost cen energentov. Nezanesljiva dobava zalog ruskega plina je pretresla evropski energetski trg, neprizanesljive cene pa naj bi z nami ostale še v prihodnje. Energetska odvisnost stare celine od drugih je danes njena šibka točka, ki jo nameravajo velesile izrabljati v svojih geopolitičnih igrah, poudarjajo strokovnjaki.
 
V luči nedavne ruske invazije na Ukrajino, želja po hitremu prehodu na čisto energijo še nikoli ni bila močnejša. EU uvaža kar 90% uporabljenega plina, Rusija pri tem zagotavlja približno 45% (delež odvisen glede na državo članico ). Prav tako Rusija zagotavlja 25% uvoza nafte ter 45% uvoza premoga. Posebej lahko tu izpostavimo zemeljski plin, ki je gonilo gospodarstva, saj je njegova uporaba večstranska; in sicer za generiranje elektrike, industrijsko rabo in ogrevanje gospodinjstev.
 
Trenutno je za porabe EU skladiščenega dovolj plina, da se lahko pokrijejo evropske potrebe do konca zimskega ogrevalnega obdobja, tudi če bi v tem času prišlo do popolne prekinitve oskrbe iz Rusije. A vendar, če bi prišlo do popolne prepovedi uvoza ruskega plina in nafte s strani EU, bi po mnenju strokovnjakov to najverjetneje porinilo evropsko gospodarstvo v recesijo. Zato se je EU odločila za postopen načrt zmanjševanja uvoza ruskega plina za 2/3 v enem letu ter popolno neodvisnost do leta 2030. Tako imenovani načrt »REPowerEU« si prizadeva povečati odpornost energetskega sistema po Evropski uniji, to pa bi storili z raznoliko oskrbo s plinom, preko večjega uvoza utekočinjenega zemeljskega plina in uvoz preko cevovodov od dobaviteljev, ki niso ruskega porekla. Prav tako predvideva uvoz obnovljivega vodika. Istočasno je predvideno hitrejše ukrepanje pri zmanjševanju porabe fosilnih goriv v domovih in industriji in investiranje v obnovljive vire energije ter alternativne vire zelene energije (kot npr. prej omenjeni obnovljivi vodik). Pomembno vprašanje, ki ga naslavlja načrt, so ukrepi na odziv naraščajočih cen energije – pozornost je potrebno nameniti regulaciji cen, ustrezni državni pomoči in drugim davčnim ukrepom, da se zaščiti evropska gospodinjstva pred visokimi cenami energentov.
 
Tudi ob visokem spodbujanju naložb v obnovljive vire, lahko, tudi v naši državi prepoznamo ovire, kot so dolgi postopki izdajanja dovoljenj ter druge administrativne ali družbene ovire. Evropska unija bi zato morala predvideti tudi rešitve, ki bi omogočala hitrejše izdajanje dovoljenj za projekte obnovljivih virov energije.
 
Le obnovljivi viri pa sami ne bodo zapolnili primanjkljaja v bližnji prihodnosti. EU je na to vprašanje odgovorila z (kontroverznim) zakonom, imenovanim tudi »načrt zelene energije« (»Green energy plan«). V temu dokumentu pa je navedeno tudi, da bi morali projekti zemeljskega plina in jedrska energija pod določenimi pogoji šteti kot "zeleni viri energije". Jedrska energija sicer ne oddaja toplogrednih plinov, ampak prinaša druga okoljska tveganja, ki bi jih bilo potrebno nasloviti. Kljub temu, da jedrska energija prinaša svoja tveganja, še vedno predstavlja najstabilnejši čisti vir energije za gospodarstva držav, ki nimajo naravnih pogojev, kateri bi državi omogočali popolno dostopnost do sončne, vetrne ali hidroenergije. Približno polovica držav Evropske unije je proizvajalk jedrske energije. Brez jedrskih elektrarn so med drugim Italija, Hrvaška, Avstrija, Danska in nekatere baltske države.
 
Če lahko iz te katastrofalne krize izvlečemo nekaj koristnega, je to morda prav močna iniciativa Evrope po iskanju in spodbujanju obnovljivih virov energije. Hkrati bi bilo prav, da je evropska javnost popolnoma obveščena o posameznih virih energije (zlasti ko gre za jedrsko energijo), upoštevati pa bi bilo treba ne le ekološki vpliv proizvodnje energije ampak tudi družbenega. Zavedati se moramo, da vendarle obstaja luč na koncu tega pokoronskega tunela ter da se bo po tej ekonomski krizi pojavila visoka stopnja gospodarske rasti, do takrat pa se bo Evropska unija morala pripraviti na povečano povpraševanje energentov.