Pripravniški blog: Kako bi se problematike migracij lotili Evropejci?

Doroteja se je v svojem pripravniškem blogu tokrat dotaknila vprašanja migracij in njegove obravnave v sklopu Konference o prihodnosti Evrope. 

Vabljeni k branju njenega zapisa. 

*****

Leto 2015 je zaznamovalo evropsko politiko na področju obvladovanja kriz, po tem, ko je v zaradi naraščajočih konfliktov na Bližnjem vzhodu in Afriki, v Evropo pribežalo več kot milijon beguncev in migrantov. Kriza je razkrila nekonherentnost azilne politike širom celine, ter veliko vrzel med obstoječim pravom in izvajanjem politike. Neustrezno ravnanje je med drugim povzročilo množične proteste, vzpon skrajnih političnih strank, neposredno pa tudi vplivalo na skrb vzbujajoče povečevanje evroskepticizma, kar je deloma vplivalo na razplet odločitve o izstopu Združenega kraljestva iz EU (Brexit).
 
Evropska unija je v letih po krizi le uspela obvladovati množične priselitve, kar včasih na videz celo daje občutek, da stanje migracij v EU stagnira. A vendar nova študija v izvedbi Dunajskega inštituta za mednarodne ekonomske študije kaže na to, da se bodo migracije v EU iz Afrike in Bližnjega zahoda v naslednjih letih povečevale. Glavni krivec za to pa so ekonomska kriza, šibke institucije v izvornih državah, okoljske spremembe in vedno višja incidenca naravnih nesreč in konfliktov. Omejevanje migracij bi sicer lahko upočasnilo rast migracij, nikakor pa jih ne bo mogoče popolnoma ustaviti, poleg tega bi lahko zaprta politika povečala število ilegalnih migracij. Migrantska politika Evropske unije je zato nujno potrebna sprememb, da se lahko sooči z izzivi, ki nas čakajo v prihodnjih desetletjih. Eden izmed ključnih izzivov je zagotovo problem migracij zaradi okoljskih sprememb. Poročilo Svetovne banke opozarja, da bo brez takojšnjega ukrepanja za boj proti podnebnim spremembam lahko prišlo do dviga morske gladine, pomanjkanja vode in upada pridelka, kar bo do leta 2050 prisililo 216 milijonov ljudi v selitev. Svetovna skupnost ter nacionalne vlade morajo zato čimprej ukrepati in zmanjšati izpust toplogrednih plinov ter oblikovati politike v korist obnovitve ekosistemov. Takšne spremembe, bi lahko zmanjšale število migracij – ne popolnoma, ampak za približno 80 odstotkov.
 
Pri reševanju problematike pa je v prvi vrsti ključno razlikovanje med poimenovanji migrant, iskalec azila in begunec. Agencija Združenih narodov za begunce (UNHCR) definira begunce kot ljudi, ki so zaradi strahu pred preganjanjem (ali celo smrtjo) prisiljeni zapustiti svojo državo. Begunci so pravno zaščitena skupina ljudi, kar pomeni, da imajo države obveznost zagotoviti zaščito, saj je pravica vsakega prebivalca na tem svetu tudi človekova pravica do življenja. Iskalec oziroma prosilec za azil je pravzamprav begunec, katerega prošnja do azila (zaščita) se obravnava. Migranti pa so skupina ljudi, ki se selijo zaradi želje po boljšem življenju in ne zaradi neposredne nevarnosti. Nekateri migranti iščejo boljše zaposlitvene možnosti, želijo boljšo izobrazbo ali si želijo združitve z družino.
 
V skladu z novimi vizijami Evropske unije o okrepljeni deliberativni obliki demokracije, se je z problematiko migracij na široko debatiralo tudi na Konferenci o prihodnosti Evrope, v okviru panela, ki obravnava Evropsko unijo v svetu ter migracije. V sklopu panela so evropski državljani sestavili 40 priporočil, med katerimi je poudarjeno ravnanje migrantov z obzirnostjo, izvajanje skupne in kolektivne migracijske politike pa mora potekati po načelu solidarnosti.
 
Evropski državljani si želijo predvsem večjo pobudo na področju odprave razlogov za migracije, Evropska unija bi lahko bolj transparentno in aktivno sodelovala pri gospodarskem razvoju držav izven meja EU, zlasti v državah, iz katerih je zaznan večji priliv migrantov. Pri gospodarskem razvoju morajo sodelovati lokalne nevladne organizacije, terenski delavci in strokovnjaki, ki morajo poiskati načine za učinkovito in mirno posredovanje v teh državah.
 
Cilj priporočil je tudi to, da Evropska unija ustvari skupne standarde o načinu dela, da bi lahko preprečila migracije državljanov, ki zapuščajo svoje izvorne države in iščejo boljše delovne pogoje. Prav tako je pomembno, da si EU prizadeva obveščati in izobraziti državljane o temah, ki so povezane z migracijami. Izobraževanja bi po njihovem mnenju bilo potrebno uvesti že v osnovni šoli, kjer bi s pomočjo nevladnih in mladinskih organizacij, otroci lahko več izvedeli o migracijah ter o pomembnosti integracije. Ta cikel pa bi se nadaljeval z dejavnimi medijskimi kampanjami preko različnih kanalov, kot so časopis, televizija in zlasti družbeni mediji. Na področju integracije, bi se uvedli minimalni standardi, ki bi se  enotno uporabljali v vseh državah članicah. Tako bi EU morala zagotoviti, da se prosilci za azil (ter begunci) že v prvih tednih bivanja udeležujejo jezikovnih in drugih integracijskih tečajev, ki bi morali biti obvezni ter brezplačni, neupoštevanju pa bi morale slediti sankcije.
 
Na področju pravične porazdelitve državljani predlagajo zamenjavo oziroma nadgradnjo dublinskega sistema z drugo pravno zavezujočo pogodbo, s katero bi se zagotovila pravična in sorazmerna porazdelitev prosilcev za azil v EU. Trenutna Dublinska uredba (Dublin III) določa katera država je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil. Ta zahteva, da begunci prošnjo za azil vložijo v državi, v katero najprej prispejo, kar precej bremeni države na meji EU, saj tam večina prosilcev za azil najprej vstopi na ozemlje. Septembra 2020, sta Evropska komisija ter Evropski parlament (v posvetovanju z državami članicami) sprejeli novi pakt (oziroma predlog) o migracijah in azilu. Ta predlog priporoča, da naj ne bi nobena država članica v skladu z načeli solidarnosti in pravičnosti prevzela prevelike odgovornosti, ampak da bi morale pri prerazporeditvi sodelovati vse. Državljani zato spodbujajo preoblikovanje tega predloga v pravno obliko ter začetek njegovega izvajanja.
 
Evropska unija mora zagotoviti ustrezno podporo, da se prošnje za azil obravnavajo hitreje, v tem času pa mora za begunce zagotoviti humanitarno nastanitev. Državljansko priporočilo za razbremenitev držav pravi, da bi se morali begunci takoj po prvem prihodu v EU hitro in učinkovito premestiti v druge države, da se njihova prošnja za azil lahko obravnava tudi drugje, a še vedno znotraj mej EU. Posameznikom, katerim je prošnja za azil bila zavrnjena, je potrebno omogočiti učinkovito in varno vrnitev nazaj v izvorno državo.
 
Na področju dostopanja do azila državljani priporočajo ustanovitev krovne institucije EU (ali okrepitev Agencije za azil EU) za obravnavo in odločanje o prošnjah za azil za celotno EU ter na podlagi enotnih standardov. Takšna institucija bi preverjala katere izvorne države so varne in bi skrbela za vračanje zavrnjenih prosilcev za azil – v države, ki so varne. Nemudoma priporočajo tudi ustanovitev azilnih centrov za mladoletne brez spremstva. Mladoletniki so prioritetna skupina in jih je potrebno čim prej namestiti, saj zanje velja večja verjetnost, da bodo zaradi selitve travamtizirani, posledično ranljivejši in potrebni zdravstvene in drugačne oskrbe. EU mora upoštevati tudi to, da bodo mladoletniki kot bodoči evropski državljani – če bodo ustrezno obravnavani, tudi pozitivno prispevali k prihodnosti Evrope.
 
Navsezadnje državljani priporočajo tudi popolno prenovo vseh sporazumov ter zakonodaje, ki ureja azil in priseljevanje v Evropo. Ocenili so, da so trenutni sporazumi nedelujoči in nepraktični, nepravično obravnavajo prizadete države članice, ki se večinoma same ukvarjajo z vprašanjem migracij. Nova zakonodaja bi morala omogočiti boljšo prihodnost prosilcem za azil, hkrati pa zapolniti vrzeli, ki povzročajo neskladje po Evropi in poskušati znižati nestrpnost med evropskimi državljani do migrantov. Močnejša in urejena zakonodaja pa bi tudi zmanjšala zlorabo sedanjega azilnega sistema.
 
Panel evropskih državljanov je po lastnem mnenju pripravil številna odlična priporočila, sedaj pa je na potezi Evropska unija, da priporočila preoblikuje v konkretne dokumente, ki bodo zamisli transformirali v dejanja. Izkušnje in raziskave nam torej zatrjujejo, da je priseljevanje beguncev in migrantov neizbežno. Priseljenci iz prve kategorije bodo predvsem dobrodošli iz preprostih človeških in humanitarnih razlogov, drugi pa bodo prišli zaradi človeške želje po boljšem življenju, obenem pa jih bo vabila sama Evropa v želji po novi in mladi delovni sili, saj se po naši zaslugi delovno aktivno prebivalstvo letno zmanjšuje in celina se stara.
 
Če soočenje z morebitnimi krizami v državah izvora ne bo tako uspešno, kot si jo želijo evropski državljani in jo načrtujejo evropske institucije, bodo še kako prav prišla priporočila, ki se nanašajo na integracijo prebivalcev v naš »svet«. Potrebno bo poiskati ustrezno razmerje, ki nove prebivalce pouči o naših navadah, etiki, pravicah in dolžnostih, a hkrati ne popolnoma zanemari kulture posameznikov, ki jo prinesejo s seboj. Učenje jezika, zgodovine in kulture je ključni korak, ki ga je potrebno izvajati med posamezniki, ki bodo svojo prihodnost oblikovali na novi (stari) celini.