ZA aktivacijo delovno sposobnih prejemnikov socialne pomoči

»Ali ste za to, da se pravica do denarne socialne pomoči za delovno sposobne osebe, ki nimajo objektivnih ovir za delo, pogojuje z njihovim aktivnim opravljanjem družbeno koristnega dela?«
 

V nadaljevanju svojo odločitev pojasnjujem z argumenti. Enako pričakujem tudi od tistih, ki menijo drugače. Težko je namreč poslušati skrajno populistične in zavajajoče izjave dela leve politike, ki vsako razpravo o odgovornosti posameznika in aktivaciji ljudi hitro predstavi kot napad na socialno državo.

V Sloveniji imamo okoli 44.000 registriranih brezposelnih. Med njimi je približno 17.900 prejemnikov denarne socialne pomoči, več kot 10.800 pa jih je dolgotrajno brezposelnih. Približno dve tretjini brezposelnih prejemnikov socialne pomoči ima poklicno izobrazbo ali manj. Hkrati se Slovenija sooča z izrazitim pomanjkanjem delovne sile. Kader potrebujemo v dolgotrajni oskrbi, proizvodnji, trgovini, gostinstvu, logistiki, gradbeništvu in številnih drugih dejavnostih, pomanjkanje pa vse bolj rešujemo tudi z zaposlovanjem tujcev. To je paradoks, o katerem moramo govoriti odkrito.

Seveda vseh dolgotrajno brezposelnih ne smemo metati v isti koš. Nekateri imajo zdravstvene omejitve ali invalidnost, drugi se soočajo z družinskimi, socialnimi ali osebnimi težavami, ki navzven niso vidne, tretji potrebujejo dodatno usposabljanje ali prekvalifikacijo. Zagotovo pa obstajajo tudi ljudje, ki so se naučili sistem izkoriščati in jim delo preprosto ne diši. Prav zato mora biti sistem sposoben razlikovati med tistim, ki ne more, in tistim, ki noče.

Kdor ne more delati, potrebuje pomoč in zaščito države. To je temelj socialne države in tega nihče ne bi smel postavljati pod vprašaj. Od človeka, ki je dela sposoben, pa je po drugi strani povsem razumno pričakovati aktivnost – naj bo to zaposlitev, usposabljanje, prekvalifikacija ali družbeno koristno delo. Dolgotrajna odsotnost s trga dela namreč človeku ne koristi. Pomeni izgubo delovnih navad in socialnih stikov ter povečuje nevarnost revščine in socialne izključenosti. Aktivacija zato ni kazen, ampak je lahko priložnost, da človek ponovno vzpostavi delovne navade, pridobi nove izkušnje in se vrne na trg dela. Od tega imajo korist človek, družba in država.

Socialna država je ena največjih pridobitev naše družbe. Prav zato jo moramo tudi ohraniti. Toda solidarnost ne more biti enosmerna ulica. Če skupnost posamezniku zagotavlja sredstva za življenje, je razumno pričakovati, da tisti, ki je sposoben delati, tudi sam nekaj prispeva. To ne pomeni odvzema socialnih pravic, ampak povezovanje pravice do pomoči z odgovornostjo posameznika. Slovenija pri tem ne bi bila nobena izjema.

Podobne principe poznajo številne evropske države. Avstrija od delovno sposobnega prejemnika socialne pomoči zahteva pripravljenost za delo, neupravičena zavrnitev primernega dela pa lahko pomeni izgubo pomoči. Nemčija je pravila še zaostrila: neupravičena zavrnitev primernega dela pomeni 30-odstotno zmanjšanje osnovnega prejemka, v določenih primerih namerne zavrnitve konkretnega dela pa tudi njegov začasen popoln odvzem. Italija od delovno sposobnih prejemnikov zahteva sodelovanje pri aktivaciji, usposabljanju in prekvalifikaciji ter sprejetje ustrezne ponudbe zaposlitve, neupravičena zavrnitev pa pomeni izgubo prejemka. Danska pri nekaterih skupinah zahteva aktivnost oziroma delo tudi do 37 ur tedensko.

To niso države brez socialne države. Ravno nasprotno. To so evropske socialne države, ki razumejo, da pravica do pomoči in odgovornost posameznika nista v nasprotju. Socialna država ni šibkejša, če od posameznika pričakuje aktivnost. Nasprotno – s tem postaja bolj vzdržna in bolj pravična do vseh, ki v sistem prispevajo.

Da bi ta ideja zaživela tudi v Sloveniji, pa bodo morale svoj del naloge opraviti tudi državne institucije. Od Zavoda za zaposlovanje pričakujemo manj birokracije in nekoristnih predavanj ter več konkretnega individualnega dela z ljudmi, dela na terenu, sodelovanja z delodajalci, prekvalifikacij in učinkovitega nadzora. Če od posameznika pričakujemo aktivnost, mora država hkrati zagotoviti, da bodo poti do zaposlitve, usposabljanja in vključevanja v družbo dejansko obstajale.

Tudi sindikati se bodo morali prilagoditi novi realnosti na trgu dela. Časi so se spremenili. Včasih so ljudje iskali delo, danes delo išče ljudi. Spremenili so se poklici, potrebe delodajalcev in načini dela. Tem spremembam se morajo prilagajati tudi sindikati, če želijo učinkovito zastopati interese zaposlenih in ljudi, ki delo šele iščejo.

Socialna pomoč mora ostati varnostna mreža za tiste, ki jo resnično potrebujejo. V nobenem primeru pa ne sme postati način življenja za delovno sposobnega človeka, ki bi lahko prispeval družbi, pa tega brez upravičenega razloga ne želi. Od države pričakujemo solidarnost, od posameznika pa odgovornost. Samo tako lahko ohranimo socialno državo, ki bo pravična, vzdržna in vredna zaupanja.

Zato bom na referendumsko vprašanje odgovorila: DA.