Intervju za tednik Domovina: Pravo rušenje Marte Kos se dogaja v ozadju medijskega pompa

Preden preidem na laganje premi­erja Roberta Goloba v zvezi z odsto­pljenim kandidatom za evropskega komisarja Tomažem Veselom, me zanima vaše mnenje o Golobovi trditvi, da je Sloveniji s tem, ko bo dobila resor za širitev EU, uspel odličen dosežek, zgodovinski met. Je ta resor v sklopu Komisije in v kontekstu Slovenije, ki ji je v interesu stabilnost Zahodnega Balkana, res tako pomemben?
Je pomemben resor, tako kot so po­membni tudi mnogokateri drugi. Obstajajo še veliko pomembnejši re­sorji, vprašanje pa je, kaj lahko komi­sar za to področje v okviru Evropske komisije resnično naredi za mir in stabilnost v tej regiji. Kako uspešen bo, bomo lahko sodili, ko bo mandat končan. Merilo za uspeh pa je, koliko držav kandidatk za članstvo z območja Zahodnega Balkana, ki so že na vratih za vstop v Evropsko unijo, bo dejansko postalo članic EU oziroma bo vsaj iz­polnjevalo pogoje za vstop.
 
Koliko lahko komisar, pristojen za širitev EU, sploh vpliva na dina­miko tega procesa in na to, katera država bo postala članica? Na koncu gre za politično odločitev na ravni držav.
Ne vidim, da bi imel ta komisar kakšen poseben vpliv na to, kaj se bo dogaja­lo. Strinjam se, da je slovenski strate­ški interes za pristop teh držav v EU, ko izpolnijo vse zaveze. To je dejansko strateški interes skoraj vseh držav EU. Vemo sicer, da nekateri niso preveč navdušeni nad vstopom novih članic. Ampak glede na to, da premier tako zelo poudarja, da je to strateški interes Slovenije in veliki met, se sprašujem, zakaj. Če gre v ozadju za kakšen pose­ben interes, bi bilo dobro vedeti, za kaj gre. Nehote se ponujajo pomisleki glede poslov aktualnega premierja v nekate­rih od teh držav.
 
Kaj bi pomenilo za Slovenijo in EU, če se izkaže, kot se širijo informacije, da je bil manever zamenjave Vesela voden zahrbtno kar od premierja Goloba na željo ljubljanskega župana Zorana Jan­kovića? Slednji je tesno povezan s srbskim predsednikom Aleksan­drom Vučićem, ki mu je v posebej v interesu, da bi bila na čelu resorja za širitev oseba, naklonjena Srbiji, na katero bi imel (posredni) vpliv. Podjetje Marte Kos je mnogo let služilo s poslovanjem z Mestno občino Ljubljana.
O teh morebitnih povezavah sem izve­dela iz medijev, več ne vem. Dobivam pa vprašanja glede tega tudi v prostorih Evropskega parlamenta. Mislim, da bo lahko kandidatka sama pojasnila, ali obstaja kakšno navzkrižje interesov oziroma povezave, tudi ob preverja­nju na odboru za pravne zadeve JURI v Evropskem parlamentu. Ta odbor je vstopna točka pred samim zaslišanjem pred pristojnim odborom. Najprej vse kandidate za komisarje z vidika njihove integritete, morebitnega konflikta in­teresov in ostalega preveri odbor JURI. Odbor deluje podobno kot slovenska KPK. Govorila sem z nekaterimi pos­lanskimi kolegi iz držav, iz katerih so bili v preteklosti kandidati že zavrnje­ni. Dejali so, da so bili zavrnjeni recimo že samo zato, ker so imeli v preteklosti lobistične stike s podjetji, ki so sodelo­vala z Evropsko komisijo. Najbrž se bo izpostavljalo tudi vprašanje morebitne povezave med izborom ge. Kos in pred­sednikom Srbije Vučićem. Vem, da to med drugim zelo zanima predstavnike iz Hrvaške. V Evropskem parlamentu je treba na zaslišanjih odgovarjati malce drugače, kot smo navajeni v sloven­skem parlamentu, kjer se lahko nekdo, če ve, da ima podporo večine poslancev, zlaže, zavaja, tudi kaj zataji. Takšno ravnanje v Evropskem parlamentu po­meni avtomatično diskreditacijo kan­didata in slab obet za njegovo potrditev. Da je Kosova pod drobnogledom, ni kriv nihče drug kot Golob. Poleg tega pa ne pozabimo, da je tudi socialistom v inte­resu, da bi imeli več komisarjev kot li­beralci (v kvoto liberalcev sodi Kosova, op. p.). Pravo rušenje se dogaja v ozadju vsega medijskega pompa.
 
Pričakujete, da bo sodelovanje Kosove s Službo državne varnosti v nedemokratičnem režimu (imela je status registriranega vira) pre­velika ovira, da bi pred pristojnim odborom prestala zaslišanje, in se utegne njena pot do funkcije v Evropski komisiji zato ustaviti?
Tega ne moremo vedeti. Vsekakor bo treba to šifro, ki izhaja iz uradne evi­dence, pojasniti. Neke vrste sodelova­nje je bilo. Ali je šlo za vlogo konfidenta, informatorja ali kaj drugega, bo morala kandidatka razložiti. Najbrž jo bo kdo vprašal, kaj to pomeni. Z njenim trenu­tnim pojasnilom, da je bila kot novinar­ka oziroma študentka samodejno vklju­čena na seznam, da sicer ne ve, zakaj, ter da so bili vključeni vsi njeni kolegi, seveda na zaslišanju v Evropskem par­lamentu ne bo šlo brez jasnih in nedvo­umnih dokazil.
 
Osrednji mediji na čelu z RTV SLO skušajo pod preprogo pomesti dej­stvo, da je predsednik vlade Golob lagal javnosti z besedami, češ da se je Vesel za svoj odstop od kandi­dature odločil povsem sam, brez kakršnihkoli pritiskov iz Bruslja oziroma predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen. A na laž ga je postavila prav slednja, s tem ko je pismo o njeni zahtevi za umik Vesela in predložitev novega kandidata poslala v državni zbor. Bi moral zaradi laganja javnosti Golob odstopiti z mesta premierja?
Zagotovo. Laganja javnosti, ki smo mu bili pri njem priča že v preteklosti, ne bi preživel noben evropski premier. Je povsem nedopustno, posledica bi mo­rala biti njegov odstop. Šlo je za ekla­tantno laž, povezano z mednarodnimi zadevami. A vendar smo v Sloveniji očitno zelo drugačni od drugih držav, kjer vladavina prava, demokracija, na­čelnost in poštenost politikov še nekaj veljajo. Standardom, ki jih je postavil premier Golob v zvezi s temi lažmi, ki jih periodično ponavlja, se lahko le ču­dimo in se jih sramujemo. Preseneča me, da del ljudi to vendarle še tolerira.
 
Najbrž tudi pod vplivom velikih medijev, ki skušajo to minimalizi­rati ali tega sploh ne omenjajo.
Na naslovnicah nekaterih medijev smo lahko brali o velikanskem dosežku Slo­venije, češ da bo dobila resor za širitev. V resnici to ni nek dosežek, pač pa osta­nek. Vse druge države so si izborile re­sorje, ki so jim pisani na kožo. Namesto da bi pri nas omenjeno razglašali za ve­likanski dosežek, bi bilo primerneje, da bi obravnavali velikanske laži, ki jih je v tem postopku ponavljal premier. Posto­pek izbire slovenskega kandidata oziro­ma kandidatke je velika šlamastika. Od tega, da smo bili prva država, ki je prišla na dan z imenom kandidata, do tega, da je premier v tem postopku popolno­ma ponižal, degradiral svoje koalicij­ske partnerje, ki sploh niso vedeli, da namerava kot kandidata predstaviti g. Tomaža Vesela. Kaj šele, da bi se posve­toval tudi z opozicijo, kar počnejo pre­mierji v drugih državah. Sedanja kandi­datka bo, tudi če bo postala komisarka, spričo opisanega zelo kompromitirana.
 
Golob je lagal tudi glede pisma Ursule von der Leyen z njeno zahtevo, naj predlaga novega kandidata oziroma kandidatko. Zagotavljal je, da je vlada parla­mentu na zahtevo Franca Brezni­ka, predsednika odbora za zadeve EU v državnem zboru, predala vso dokumentacijo o postopku izbire kandidata. Toda tega pisma med dokumentacijo ni bilo, čeprav se je izkazalo za ključno.
Predpostavljam, da ravno zaradi tega ni hotel posredovati pisma, ker raz­galja njegovo laž. Na koncu so stvari prišle na dan. Kar se je zgodilo, je ne­dopustno. Poudarjam še enkrat: tega ne bi preživel noben premier v normal­ni državi članici EU.
 
Bi se moral premier želji predse­dnice Evropske komisije, ki je žele­la namesto kandidata iz Slovenije kandidatko, upreti? Slovenija naj bi bila suverena država, ki sama sprejema takšne odločitve.
To kaže na veliko šibkost in upognjeno hrbtenico premierja, če v ozadju ni bilo premetene igre, ki je bila podtaknjena predsednici von der Leynovi. V neka­terih državah so na željo predsednice Evropske komisije res poslali drugega kandidata, toda v Sloveniji je šel kan­didat že skozi celotno proceduro, bil je potrjen na vladi, dan prej so še zatrje­vali, da stojijo za njim, potem pa so ga umaknili na ta način. Premier ni zaš­čitil naše suverenosti, kar je na primer storila Malta, ki je manjša država od Slovenije. Morda predsednica Komisi­je niti ni vedela, za kakšne igrice gre v ozadju. Ona je želela imeti v Komisiji več žensk. Potem ji je bila predlagana ženska, kar ji je ustrezalo, videli pa bomo, kaj bo prineslo preverjanje in zaslišanja pri tej kandidatki.
 
V pismu Golobu z zahtevo po za­menjavi Vesela je Ursula von der Leyen zapisala pričakovanje, da bo imel kandidat iz Slovenije iz­kušnje z visoke politične funkcije ali pa vsaj veleposlaniške. Mar je veleposlaniški položaj v Nemčiji in Švici, na katerem je bila Kosova, ustrezna kompetenca? Tu ne gre za politične izkušnje.
Ne. Tu so se stvari že nakazovale. Še pred pismom predsednice Evropske komisije se je zgodil njen obisk v Slove­niji, med katerim je bilo najbrž govora tudi o bodočem slovenskem komisarju. Vsebina pisma gotovo odraža to, da se je ciljalo na točno določeno osebo. Glede kompetenc Vesela se lahko strinjam, da ne bi bil kandidat z najvišjimi kompe­tencami. Imamo kandidate z izjemnimi mednarodnimi političnimi izkušnjami. Večina je bila ministrov. Ne pa tudi vsi. Nekateri kandidati imajo šibko ozadje, šibke politične izkušnje, toda pri njih ni bilo teh očitkov von der Leynove kot pri Veselu. Če bi bila taka volja in dogovor, tudi »zgolj« izkušnje predsednika Ra­čunskega sodišča, kar je bil Vesel, ne bi bila ovira. Te izkušnje so po moji oceni na višji stopnji od veleposlaniških. Iz­govor za zavrnitev prvotnega kandida­ta je bil bolj za lase privlečen in kaže, da je bilo med predsednico Evropske komisije in Golobom usklajeno stališče, da je treba Vesela zamenjati.
 
Kako sicer ocenjujete nabor kan­didatov za komisarje? Med njimi je tudi Italijan Raffaele Fitto iz vrst stranke Bratje Italije italijanske premierke Giorgie Meloni, ki naj bi zasedel visoko mesto izvršnega podpredsednika Evropske komi­sije za kohezijo in reforme. Gre morda za uravnoteženje razmerja sil v organih EU, saj so se v skupini Evropski konservativci in refor­misti (ECR), kamor sodi Melonije­va, čutili zapostavljene?
S to kandidaturo je šla predsednica von der Leyen na roko Melonijevi, ki je dosegla, kar je želela. Imela bo izvr­šnega podpredsednika Komisije na zelo pomembnem resorju. Kaže, da se je v tem mandatu vladajoča koalicija v or­ganih EU vendarle premaknila na des­no. Stranka Melonijeve je pomemben del skupine ECR in poteza predsednice Evropske komisije glede kandidature Fitta kaže na novo sliko koalicije tudi v Evropskem parlamentu. To zelo pozd­ravljam. Ves čas sem opozarjala, da se je Evropska ljudska stranka (EPP) v preteklem mandatu premalo povezo­vala na desno stran. Zato je bilo spreje­tih precej slabih odločitev, ki jih bomo morali v tem mandatu popravljati. Na­povedujejo se spremembe pri zelenem prehodu in migracijah. Imeti ECR v isti koaliciji pomeni večjo moč desne sre­dine, ki bo že tako močna v Evropski komisiji. Med kandidati za mesta ko­misarjev jih ima EPP 14, socialisti imajo štiri, liberalci pa pet.
 
Von der Leynova je v svojem nagovoru poslancem izpostavila tri področja, s katerimi naj bi se v tem mandatu ukvarjala Komisija: blaginjo, varnost in demokracijo. Glede blaginje: evropsko gospo­darstvo postaja zaradi nepremiš­ljenega zelenega prehoda globalno vse manj konkurenčno. Kaj bi morali tu spremeniti?
Tudi zaradi zelenega prehoda, ki je pre­komerno obremenil evropska podjetja, omejil njihovo poslovanje in prinesel ve­liko višje izdatke za prebivalstvo, je go­spodarska situacija v EU slaba. To ugota­vlja tudi nekdanji predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi, ki je v Evropskem parlamentu predstavil svoje poročilo o konkurenčnosti EU, za kar ga je pooblastila von der Leynova. Poročilo kaže nič kaj dobro diagnozo. Predvsem za ZDA in Kitajsko zaostajamo na mnogih področjih, ne zgolj zaradi zelenega prehoda. Na vprašanje, kaj bomo storili, ni enotnega odgovora. V Evropskem parlamentu bo treba najti politično rešitev. Gospodarstvo je treba otresti vseh birokratskih ovir, mu znižati tudi davčne obremenitve, pri čemer je to stvar posameznih članic. V Sloveniji se podjetja soočajo z zelo visokimi bremeni. Še več bo treba vlagati tudi v raziskave in razvoj, saj globalna konkurenca v to področje vlaga več od nas. A pri njih je gospodarstvo manj obremenjeno in jim več ostane za to. Druge rešitve ni. Dober obet, da se bo premik v desno pozitivno stran res naredil, je velika politična večina, ki jo ima evropska desnica v sklopu Evropskega sveta (trenutno imamo 14 desnih vlad v članicah EU). To je priložnost za preboj, seveda tudi skupaj z evropskimi konservativci. Z njimi bomo skrbeli, da se zgrešene politike ne bodo nadaljevale.
Pri agendi zelenega prehoda smo šli očitno predaleč. »Zeleni prehod« je skovanka, ki lahko skriva marsikaj. Vsi smo za vzdržno okolje, zdravo hrano, omejevanje globalnega segrevanja, toda treba je najti ustrezno razmerje med tem in konkurenčnostjo. Ali bomo predpise o varnosti hrane, o izpustih ogljikovega dioksida, prodaji avtomobilov z dizelskimi motorji … navili do te mere, da izjemno škodujemo konkurenčnosti evropskega gospodarstva? To mejo smo v prejšnjem mandatu žal nenormalno prekoračili. K temu so pritiskali predvsem na levem polu, desna stran pa ni imela zadostne večine, da bi škodljive ukrepe preprečila. Velikokrat smo z vsemi močmi skušali preprečiti še večjo škodo in ob tem sklepali gnile kompromise. Tudi če ugasnemo vse termoelektrarne v Evropi in imamo še bistveno dražjo energijo, je to še vedno majhen del vseh izpustov CO2 v svetu. Pri tem uvažamo izdelke s Kitajske, a se nihče ne ukvarja s tem, koliko CO2 je bilo za njihovo proizvodnjo izpuščenega v ozračje. Emisijski kuponi so bizarna zgodba, s katero so nekateri prekupčevalci v Evropi postali multimilijonarji.   

V zvezi z vprašanjem varnosti nas v EU z vzhoda ogroža agresivna politika Rusije in njena vojna z Ukrajino, hkrati pa se soočamo z množičnimi ilegalnimi migraci­jami, posledica katerih je povečan kriminal in vse večji socialni izdat­ki. Bi morali iti pri preprečevanju ilegalnih migracij korak naprej od migracijskega pakta, ki ga je Evropski parlament potrdil letos?
Korak naprej pomeni spremembo evrop­ske zakonodaje na tem področju. Migra­cijski pakt je sklop več zakonskih aktov, od katerih gotovo vsi ne bodo začeli ve­ljati tedaj, kot je bilo predvideno, marsi­kateri pa se bodo spremenili. Nekaj za­konodaje v paktu je tudi dobre, na primer večji nadzor. Toda predvsem prerazdeli­tev ilegalnih migrantov med članicami EU kot obvezen mehanizem solidarnosti je zame povsem nesprejemljiva, zato mi­gracijskega pakta nisem podprla. Zdaj se kažejo vse posledice nore politike, kjer so bile naše zunanje meje ne glede na schengen povsem nezavarovane. Bistvo schengna so ravno dobro varovane zu­nanje meje, da imamo lahko notranje prehode brez kontrol. Nemčija je zaradi pritiska ilegalnih migrantov nedavno uvedla nadzor na vseh svojih kopenskih mejah. V Sloveniji se skoraj nič ne poro­ča, kakšna je na primer nova migracijska politika na Švedskem, kjer skušajo to povsem ustaviti. Celo plačujejo tistim, ki so tja prišli nezakonito, da odidejo. Tudi Danska vodi restriktivno politiko. Nizo­zemska bo uvedla za preprečevanje ile­galnih migracij najstrožjo azilno politi­ko do zdaj. Klima v evropskih državah je izrazito zoper ilegalne migracije, upam, da bodo temu sledili tudi sistemski ukre­pi na ravni EU.
 
Junija ste bili izvoljeni na položaj enega od desetih podpredsednikov Evropske ljudske stranke EPP. Kako znotraj te skupine ocenjujete večkrat zelo kontroverzne poteze Ursule von der Leyen, ki sodi pod okrilje EPP?
V predsedstvu Evropske ljudske stran­ke se o stvareh pogovarjamo zelo odkri­to, tudi o stvareh, ki jih ne odobravamo. Verjamem, da bo morala biti z drugač­no sestavo Komisije, kjer bo večina ko­misarjev iz EPP, pa zraven še komisar iz ECR in eden iz skupine Patriotov, tudi njena politika drugačna. Sestava pred­sedstva naše skupine je takšna, da nas je več tistih, ki bolj zagovarjamo sodelo­vanje z desno stranjo v Evropskem par­lamentu. V prejšnjem kabinetu Manfre­da Webra, ki je vodja politične skupine EPP v Evropskem parlamentu, prevzel pa je tudi vodenje stranke EPP, je bilo več poslancev, ki so bili precej naklonje­ni sodelovanju z levim polom. Znotraj tako velike stranke so precejšnje razli­ke, kar je normalno.
 
Kdo vas je nagovoril h kandidaturi za podpredsednico?
Predsednik EPP Manfred Weber me je osebno povabil, čeprav Slovenija po D'Hondtovem sistemu proporcionalne delitve glasov ne bi imela svojega mesta med podpredsedniki. Za podporo sem uspela prepričati največje delegacije, jasno me je podprla predsednica Evrop­skega parlamenta Roberta Metsola. Tako ona kot g. Weber sta mi pomagala s pogovori z drugimi delegacijami. Izmed desetih podpredsednikov sem dobila še­sti rezultat, boljši recimo od Italijana in Francoza. V stranki EPP so s tem poka­zali, da cenijo moje delo in prepoznav­nost. Naša stranka SDS je na evropskih volitvah dosegla izjemen rezultat, kar ni bilo neopaženo; to vselej tudi jasno izpostavim. Weber želi z mojo priso­tnostjo v svojem kabinetu uravnotežiti razmerje bolj v desno stran. Naj dodam, da ne gre za plačano funkcijo, terja pa veliko več dela. Sama sem zadolžena za t. i. outreach, kar pomeni sodelovanje naše poslanske skupine v Evropskem parlamentu s poslanskimi skupinami v okviru EPP v vseh nacionalnih parla­mentih. Gre za zelo kompleksno delo, a hkrati priložnost predvsem za SDS, da se tudi na ta način utrdimo. Sem pri viru informacij, pri čemer lahko tudi sama ključnim ljudem v EPP neposred­no razložim, kaj se dogaja v Sloveniji.