Romana Tomc na srečanju na Javorju pri Bogenšperku
Objavljeno: Petek, 03.05.2019 Rubrika: Zadnje novice
V nadaljevanju objavljamo njen današnji govor na prireditvi.
"Najprej prisrčna hvala za povabilo. Rada se odzovem vabilom na srečanja, kot je današnje. Ko se srečamo ljudje, za katere besede delo, pravica in solidarnost niso le prazne besede, pač pa so, vsaj zame, vrednota.
Prvi maj je mednarodni praznik dela in delavske solidarnosti postal šele konec 19. stoletja v spomin na vse ubite v delavskih protestih davnega leta 1886 v Chicagu v Združenih državah Amerike. Od takrat je minilo 133 let, a vendar je vprašanje delavskih pravic in solidarnosti aktualno tudi danes. Stvari, ki so se zdele na nek način samoumevne, so pogosto spet postavljene pod vprašaj.
Moji starši so me učili, da je vsako delo častno. V to verjamem in v tem duhu sem vzgajala tudi moja otroka. V živjenju sem opravljala različna dela in za nobeno delo mi ni bilo težko prijeti.
Bilo pa mi je vedno težko, ko sem naletela na krivice, ko so ljudje pošteno delali, pa za to niso dobii plačila, ko so podjetja, v katerih so delali skoraj štirideset let zaradi, ne vem, kako naj drugače rečem, lakomnosti vodilinih, šla v stečaj, delavci pa na »borzo« dela.
Ko delo ni bilo več vrednota in pravica, ki omogoča človeka vredno in dostojno življenje. Ko delavec ni bil več ustvarjalen člen v podjetju, ampak le še strošek, ki ga je treba čim bolj znižati oziroma čim manj plačati. Ko morajo mlade ženske, če hočejo dobiti delo, podpisati pogodbe, da ne bodo imele otrok do pozne starosti in ko delavcem, ki so tik pred upokojitvijo in so svoje zdravje ter najboljša leta dali za podjetje, dajejo v podpis anekse k pogodbam, ki jih ne razumejo. Pogosto so ti aneksi tudi nezakoniti in njim v škodo.
To so krivice, zaradi katerih ne smemo in ne moremo biti tiho. Zaradi tega pravice niso nekaj samo po sebi umevnega, saj se zanje treba boriti.
Vedno je treba znati poslušati in doumeti, da je trenutek za pravičen in odgovoren odnos do dela, zaposlenih in do njihovih pravic danes in ne jutri ali včeraj. Danes!
Slovenci smo delaven narod. Ko se srečujem z ljudmi, delavci, podjetniki, mladimi in starejšimi pogosto slišim:« Naj nam država omogoči, da delamo, naj nam ustvari pogoje, da bomo lahko delali. Vse drugo bomo naredili sami.« Res je tako. Država prepogosto z nemogočimi birokratskimi postopki in obdavčitvami, zlasti dela, povzroči, da se Slovenija žal umešča na rep lestvice uspešnosti. To velja ne samo na področju gosodarstva, pač pa tudi kmetijstva, znanosti in vseh ostalih področij, ki jih država s pretirano regulacijo pravzaprav ubija. Namesto, da bi ustvarjalnost spodbujali, jo pravzaprav zatiramo. Namesto, da bi ljudi spodbujali, da delajo lahko v časopisih beremo naslove Kako mlade prepričati, da je vredno delati?. Pojavljajo se tudi podnaslovi Socialni transferji: Kljub najnižji brezposlenosti v desetih letih je vse več upravičencev do socialne pomoči.
Vse našteto in še marsikaj, kar danes nisem posebej omenjala, pa je ravno tako težava, je nekaj, kar v tej naši ljubi domovini ni dobro. Nekaj kar, kot radi rečemo, ne štima. Prav je, da o tem glasno spregovorimo.
Prav je tudi, da na praznik dela govorimo o pravici ljudi do dela in poštenega plačila. To je tudi dan, ko moramo opozoriti na krivice in kršitve pravic, ki bi jih delavci morali imeti.
Danes je tudi priložnost, da spregovorimo o vsem prej povedanem in drug z drugim najdemo skupni jezik. Najti moramo tudi strinjanje, da pravice, za katere so nekoč delavci dali svoja življenja, nikoli niso nekaj samo po sebi umevnega. Prav je, da razvijamo čut za to, da prepoznamo krivice, ne da ostanemo ob njih tiho in da znamo pomagati drug drugemu v stiski. To je sporočilo, ki vam ga danes želim predati.
Ker je danes 1. maj je čas tudi za veselje, dobro voljo in prijetno druženje. Naj zaključim z najboljšimi željami vsem vam, ki ste se danes tukaj zbrali.
Upam, da je ogenj kresov, ki so bili prižgani včeraj, dovolj visoko zagoreli, da bo pregnal temo in prinesel svetlobo upanja, da se nam Slovencem ni treba bati za prihodnost.
Upam, da bi le znali združiti najboljše, kar kot narod premoremo in da bi znali prisluhniti drug drugemu. Upam, da bomo skupaj delali za domovino, za uspešno Slovenijo. Take prihodnosti se veselim in v tako prihodnost verjamem."
"Najprej prisrčna hvala za povabilo. Rada se odzovem vabilom na srečanja, kot je današnje. Ko se srečamo ljudje, za katere besede delo, pravica in solidarnost niso le prazne besede, pač pa so, vsaj zame, vrednota.
Prvi maj je mednarodni praznik dela in delavske solidarnosti postal šele konec 19. stoletja v spomin na vse ubite v delavskih protestih davnega leta 1886 v Chicagu v Združenih državah Amerike. Od takrat je minilo 133 let, a vendar je vprašanje delavskih pravic in solidarnosti aktualno tudi danes. Stvari, ki so se zdele na nek način samoumevne, so pogosto spet postavljene pod vprašaj.
Moji starši so me učili, da je vsako delo častno. V to verjamem in v tem duhu sem vzgajala tudi moja otroka. V živjenju sem opravljala različna dela in za nobeno delo mi ni bilo težko prijeti.
Bilo pa mi je vedno težko, ko sem naletela na krivice, ko so ljudje pošteno delali, pa za to niso dobii plačila, ko so podjetja, v katerih so delali skoraj štirideset let zaradi, ne vem, kako naj drugače rečem, lakomnosti vodilinih, šla v stečaj, delavci pa na »borzo« dela.
Ko delo ni bilo več vrednota in pravica, ki omogoča človeka vredno in dostojno življenje. Ko delavec ni bil več ustvarjalen člen v podjetju, ampak le še strošek, ki ga je treba čim bolj znižati oziroma čim manj plačati. Ko morajo mlade ženske, če hočejo dobiti delo, podpisati pogodbe, da ne bodo imele otrok do pozne starosti in ko delavcem, ki so tik pred upokojitvijo in so svoje zdravje ter najboljša leta dali za podjetje, dajejo v podpis anekse k pogodbam, ki jih ne razumejo. Pogosto so ti aneksi tudi nezakoniti in njim v škodo.
To so krivice, zaradi katerih ne smemo in ne moremo biti tiho. Zaradi tega pravice niso nekaj samo po sebi umevnega, saj se zanje treba boriti.
Vedno je treba znati poslušati in doumeti, da je trenutek za pravičen in odgovoren odnos do dela, zaposlenih in do njihovih pravic danes in ne jutri ali včeraj. Danes!
Slovenci smo delaven narod. Ko se srečujem z ljudmi, delavci, podjetniki, mladimi in starejšimi pogosto slišim:« Naj nam država omogoči, da delamo, naj nam ustvari pogoje, da bomo lahko delali. Vse drugo bomo naredili sami.« Res je tako. Država prepogosto z nemogočimi birokratskimi postopki in obdavčitvami, zlasti dela, povzroči, da se Slovenija žal umešča na rep lestvice uspešnosti. To velja ne samo na področju gosodarstva, pač pa tudi kmetijstva, znanosti in vseh ostalih področij, ki jih država s pretirano regulacijo pravzaprav ubija. Namesto, da bi ustvarjalnost spodbujali, jo pravzaprav zatiramo. Namesto, da bi ljudi spodbujali, da delajo lahko v časopisih beremo naslove Kako mlade prepričati, da je vredno delati?. Pojavljajo se tudi podnaslovi Socialni transferji: Kljub najnižji brezposlenosti v desetih letih je vse več upravičencev do socialne pomoči.
Vse našteto in še marsikaj, kar danes nisem posebej omenjala, pa je ravno tako težava, je nekaj, kar v tej naši ljubi domovini ni dobro. Nekaj kar, kot radi rečemo, ne štima. Prav je, da o tem glasno spregovorimo.
Prav je tudi, da na praznik dela govorimo o pravici ljudi do dela in poštenega plačila. To je tudi dan, ko moramo opozoriti na krivice in kršitve pravic, ki bi jih delavci morali imeti.
Danes je tudi priložnost, da spregovorimo o vsem prej povedanem in drug z drugim najdemo skupni jezik. Najti moramo tudi strinjanje, da pravice, za katere so nekoč delavci dali svoja življenja, nikoli niso nekaj samo po sebi umevnega. Prav je, da razvijamo čut za to, da prepoznamo krivice, ne da ostanemo ob njih tiho in da znamo pomagati drug drugemu v stiski. To je sporočilo, ki vam ga danes želim predati.
Ker je danes 1. maj je čas tudi za veselje, dobro voljo in prijetno druženje. Naj zaključim z najboljšimi željami vsem vam, ki ste se danes tukaj zbrali.
Upam, da je ogenj kresov, ki so bili prižgani včeraj, dovolj visoko zagoreli, da bo pregnal temo in prinesel svetlobo upanja, da se nam Slovencem ni treba bati za prihodnost.
Upam, da bi le znali združiti najboljše, kar kot narod premoremo in da bi znali prisluhniti drug drugemu. Upam, da bomo skupaj delali za domovino, za uspešno Slovenijo. Take prihodnosti se veselim in v tako prihodnost verjamem."
451000000
Število prebivalcev v EU (2023)
2763000
Število mladih brezposelnih med 15 in 24 let v EU (2023)
12960000
Število brezposelnih v EU (27 2023)
13 %
Razlika v plačilu med spoloma (2021)
75% %
Odstotek aktivnega prebivalstva EU (2022)
